Avtor prispevka je p. Peter Lah. FOTO: osebni arhiv



Epidemija in z njo povezane omejitve so nas prisilile, da poiščemo nova sredstva in nove metode pastoralnega dela in oznanjevanja. Med drugim smo na novo odkrili internet, ki je doslej ostajal nekako na robu našega dela.

Pričujoče besedilo želi prispevati k stalnemu razmisleku o uporabi interneta (in sodobnih tehnologij na splošno) pri našem delu. Analiza je rezultat avtorjeve analize Facebook profilov duhovnikov ter pogovorov z duhovniki in z laiki.

V nadaljevanju objavljamo zgolj del besedila, ki je v celoti objavljen v priponki spodaj.

Spletna pastorala.pdf


Primeri dobrih praks

Duhovniki in župnijske skupnosti (pa ne le one) so se v kratkem času prilagodili na omejitve, ki jih je prinesla epidemija. Ne gre samo za bogoslužje, ampak tudi za verouk in druge dejavnosti.

Gre pri tem za enkraten in časovno omejen odziv na izredne razmere, ali pa bodo nekatere novosti ostale z nami in morda celo izboljšale naše življenje in delo?

Ugotovimo lahko, da smo se marsikaj naučili, ko gre za prenos bogoslužja po avdiovizualnih medijih. Danes bolje kot pred letom dni vemo, kaj gre in kaj ne. Cilj prenosa po internetu je, da nadaljujemo krščansko življenje, kot posamezniki in kot skupnost. Prilagodimo se na okoliščine. V tem smislu morda celo lahko opustimo besedo “izredne razmere”. So pač naše trenutne razmere.

Če ne moremo v domačo cerkev, nam splet omogoča, da smo “zraven”, ko župnik daruje mašo. Naša navzočnost je sicer pretežno mentalne, psihološke narave, ampak isto velja tudi takrat, ko sedimo v klopi. Interaktivnost družbenih omrežij nam omogoča, da smo člani župnijske skupnosti istočasno pri maši in da vemo drug za drugega. Lahko se celo pozdravimo, pogovorimo in sodelujemo pri dogajanju.

Tehnologija je izziv za našo ustvarjalnost

Kot primer dobre prakse omenjam duhovnika, ki v petek s kratkim videoposnetkom vernike povabi k maši (preko Facebooka, preko elektronske pošte in podobno) in napove temo beril in homilije. Homilijo vnaprej pripravi in jo med mašo predvaja.

Zaključi pa z nagradnim vprašanjem katehetske narave, kjer najboljši odgovor prejme majhno darilo. Začel se z gajbicami sadja iz župnijskega vrta, kmalu pa je tudi pridobil domače sponzorje. Ponudil je tudi možnost elektronske nabirke.

Ugotavlja, da je sodelovanje ljudi boljše kot prej. Njegove pobude so seveda rezultat intenzivnega učenja in usposabljanja pod vodstvom kompetentnega laika. Velja poudariti, da s temi novostmi in izboljšavami lahko nadaljuje tudi po prenehanju omejitev.

Med nedvomno koristne rešitve sodi prejem svetega obhajila v cerkvi. Ne le, da s tem zakrament postane “poln”; ljudje zelo cenijo možnost, da obiščejo domačo cerkev in se pozdravijo z duhovnikom, znanci in prijatelji. Veljalo bi razmisliti o naši praksi prinosa svetega obhajila ljudem na dom, ki je zdaj praviloma omejena na prvi petek. Ali bi bilo mogoče to storiti ob nedeljah po maši, ki se predvaja po radiu ali televiziji?


FOTO: Pexels.

Ne le v času epidemije, ampak tudi pozneje, tudi s pomočjo izrednih delivcev obhajila. Obstajajo seveda tudi druge oblike fizične povezave, na primer skavti, ki so v adventnem času doma naredili ovco in jo prinesli v cerkev in v jaslice. Kipec je tako predstavljal družino v cerkvi in bil povod za njihov obisk in ogled jaslic v božičnem času. Tovrstne rešitve ljudem poleg tega omogočajo, da v izrednih razmerah ohranijo “normalni” tedenski ritem s tem, ko v nedeljo zapustijo dom in gredo v cerkev.

Posebno področje predstavljata oznanjevanje in kateheza. V naši kulturi sta ti dve dejavnosti povečini v izključni pristojnosti duhovnikov, redovnic in katehistinj. Videli smo, da se v primeru prenosa bogoslužja spremeni vloga tako duhovnika kot staršev.

Le-ti se morajo skupaj z otroki pogovoriti o tem, zakaj biti pri tej maši in ne pri kakšni drugi. Potrebno je pripraviti prostor in med mašo včasih razložiti kakšno stvar.

Če je župnija organizirala verouk na daljavo, morajo biti starši bolj dejavni tudi pri tem, podobno kot pri šolskem pouku. Pozitivna posledica tega je, da se naša pastoralna izkušnja razklerikalizira, ko starši dejansko prevzamejo večjo mero odgovornosti za versko vzgojo svojih otrok. To seveda hkrati pomeni, da morajo pastoralni delavci posvetiti več pozornosti izobraževanju odraslih, pri čemer so jim v pomoč tehnologija in gradiva, ki jih pripravijo škofijske ali narodne službe.

Tehnologija je koristna, kadar poveže duhovnike med seboj in duhovnike s škofi. Srečanja v telekonferenci seveda niso isto kot srečanja pri dekanu, so pa vsekakor boljša kot nič. Poleg tega so manj naporna, ker ni potrebno potovati. Lažje se jih udeleži škof. Ne gre za to, da bi ukinili fizične oblike srečanj, ampak da se vprašamo, kako uporabiti tehnologijo za njihovo okrepitev, tam, kjer je to smiselno in koristno. Omenili smo že primer škofovskega pisma vernikom, ki bi ga veljalo pripeljati v elektronsko dobo.

Številni duhovniki preskušajo oblike sodelovanja vernikov preko telekonference. Možnosti je več. Določene platforme omogočajo popolno videokonferenco, kjer vsakdo lahko aktivno sodeluje ter vidi in sliši vsakega. To verjetno ni najboljša rešitev za bogoslužje, vendar obstajajo tudi omejene oblike, kjer na primer v živo in aktivno sodelujejo bralci in pevci (ali pa gostujoči pridigar).

Nekatere tehnologije, ki omogočajo streaming, omogočajo tudi paralelno interakcijo v okencu za klepetanje. Tam je prostor za pozdrave, komentarje, izražanje odobravanja in podobno. V poštev pa pridejo tudi asinhrone oblike, kot je na primer predvajanje glasbe, pridige ali prošenj, ki so vnaprej posnete. Obstajajo sicer pomisleki, še posebno ko gre za mašno daritev, ki pač ne more biti vnaprej posneta ali shranjena za “poznejšo rabo”. Manj pomislekov je, kadar župnik posname svojo pridigo in jo predvaja, ali kadar predvaja glasbo domačega cerkvenega zbora.


FOTO: Pexels.

Videli smo, da mediji skoraj samodejno pripeljejo do centralizacije. To ni nujno slabo. Pastoralna služba ali katehetski urad lahko pripravita kakovostna gradiva, ki olajšajo delo duhovnikov in katehistov ter dvignejo raven vernikov. Na organizacijskem področju je bila izražena želja po centralnem direktoriju maš, kjer bi ljudje zlahka našli pot do bogoslužja, tako v domačo cerkev kot na internetno stran. Pri vsem tem pa je ključno, da duhovniki in škofje govorijo z enim glasom. Pismo škofov na začetku drugega vala epidemije in razburjenje, ki je sledilo, nam je lahko v poduk za naprej. V preteklem letu smo si pridobili veliko izkušenj in imeli veliko časa za razmislek. Zdaj je čas, da vse to ovrednotimo in ohranimo tisto, kar je dobro.

Zaključujem s pogosto izraženim upanjem, da bo omejitev kmalu konec in se bo mogoče spet srečati v živo. Tega si vsi želimo. Vendar to ni nujno isto kot vrnitev na stare tire. Kriza lahko postane priložnost, da se naučimo novih in boljših reči.

Celoten zapis p. Petra Lah v spodnji priponki!

Spletna pastorala.pdf