Zavetnik: Krfa; sirot; pomorstva

Atributi: škofovska oblačila, pastirska čepica

Sveti Spiridion (Dušan), škof, goduje 14. decembra

Rodil se je v 3. stoletju na Cipru, bil je poročen in imel hčer Ireno. Veliko svojega časa je posvečal molitvi in premišljevanju, gojil gostoljubje in v času preganjanj trpel za vero. Postal je škof v Trimothonu. Bil je izjemno skromen in preprost, še kot škof se je preživljal z delom svojih rok, kmetoval in pasel črede. Sodeloval naj bi na dveh koncilih: v Nikeji leta 325 in v Sardiki leta 343. Sveti Spridion je v boju proti arijancem na zboru v Nikeji pogumno branil temeljne resnice krščanske vere. Čeprav ni bil učenjak in zgolj preprostega srca, je posegel v razpravo v trenutku, ko najbolj učeni škofje niso mogli utišati nekega zagrizenega krivoverca. Takole ga je podučil:

»V imenu Jezusa Kristusa me poslušaj in sprejmi moje besede! Samo en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, ki je človeku, narejenemu iz prsti, dal neumrljivo dušo. Ta je, ki je ustvaril vse, vidno in nevidno. Po njegovi besedi in njegovem duhu so nastala nebesa in zemlja, se je razprostrlo morje in zrak, so bile ustvarjene živali. O tej Božji Besedi vemo, da je Božji Sin in verujemo, da je bil zaradi nas rojen iz Device. S svojo smrtjo nas je rešil smrti in po svojem vstajenju nam je podelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bo zopet prišel nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj! Ali veruješ, da je tako?« Modrijan obmolkne in ne spregovori besedice. Spiridion pa nadaljuje: »Če torej veruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.« Po teh besedah se modrijan obrne k svojim privržencem in reče: »Poslušajte me vi vsi, ki ste tako zelo domišljavi v svoji učenosti! Dokler so se z besedami z menoj bojevali, sem se jim upiral z enakim orožjem. Ko pa so s tem prenehali in so začeli z božjo močjo govoriti proti meni in ko je ta mož v svojih besedah, polnih preprostosti, razodel tolikšno nebeško moč, me ni sram priznati, da sem premagan. Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom, ki ima sicer človeški jezik, pa na njem božjo besedo.«

Konstancij, sin cesarja Konstantina Velikega, nevarno zboli. Zdravniki mu ne morejo več pomagati, zato se obrne po pomoč na Boga. Ponoči, po dolgi in goreči molitvi, se mu prikaže angel, mu pokaže sijajni zbor škofov, med njimi dva, ki sta posebej izstopala. »Ta dva te bosta ozdravila,« mu pravi. Cesar zato skliče k sebi najbolj pobožne škofe iz vsega cesarstva, med njimi tudi Spiridiona in njegovega učenca Trifilija. Ko prideta pred cesarjevo bolniško posteljo, se Trifilij ne more načuditi in nagledati lepote cesarskih soban. Spiridion pa ga poduči: »Kaj se tako zelo čudiš temu nečimrnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in bo pokopan kakor vsak revež in prešla bo vsa njegova svetloba. Zakaj se torej tako čudiš minljivemu in pozabljaš na neminljivo?« Cesar v njem prepozna božjega moža iz sanj in Spiridion ga res ozdravi. Cesar mu želi v zahvalo podeliti zlata in srebra, Spiridion pa ga resno pogleda in mu reče: »Gospod, ne vračajte mi vendar prijaznosti s sovraštvom. Kar sem vam naredil, je delo prijateljstva; kako naj bi za to jemal še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar je prav dobrega?«