Planinski vodniki uvrščajo Špik med velikane Julijskih Alp ter ga postavljajo ob bok Triglavu in Jalovcu. Če se nam zdijo doma takšne primerjave pretirane, pa se med vožnjo proti Kranjski Gori izkažejo za povsem upravičene. Ko se odpre pogled na Martuljkovo skupino in na s soncem obsijano piramido Špika, si namreč ne moremo kaj, da ne bi zapeljali na rob ceste in si privoščili nekaj trenutkov nemega občudovanja. Ker je res lepo!



Mogočne stene Špika padajo na severu strmo v dolino, zato se nam zastavlja vprašanje, ali je vrh res tako lahko dostopen, kot piše v vodnikih. S tega konca nanj ne vodi nobena markirana pot, toda skoraj vsaka gora ima poleg strmin kakšno položnejšo stran. Tudi Špik. Tako kot življenjski izzivi in težave. Če se obrnemo pred njihovimi severnimi stenami, ne da bi si jih ogledali še z drugih strani, jih pač ne moremo premagati.

Ko pred mostom čez Pišnico zapeljemo z vršiške ceste in zlezemo iz avta, nas objame val svežine. Čeprav sonce že zlati konice okoliških vrhov, se mraz prav neprijetno zajeda pod majico in v prste, ki so se v tropski vročini tega poletja očitno povsem pomehkužili. Neprijeten občutek in drget izgineta šele po nekaj minutah, ko nam hitra hoja pospeši krvni obtok. Pot do Koče v Krnici je široka in prav nič naporna. Ves čas sledi toku Pišnice, ta pa – kot pač vsaka voda – niza ovinek za ovinkom. Precej daleč pred nami se v nebo dvigata mogočna gmota Prisojnika in drzna konica Razorja, ki pa se nam z vsakim korakom vendarle vse bolj približujeta. Po kakšne tričetrt ure hoje prečkamo širok gruščnat jezik in potem še njegov stranski rokav. Na drugi strani nas narahlo zagrne drevje in pot postane za spoznanje bolj strma.

Od Koče v Krnici (1118 m), do katere smo hodili približno uro in četrt, krenemo proti severu med drevje. Potem ko prečimo dva gruščnata jezika, se steza oklene tretjega, v katerega se stekajo pobočja Špika in Škrlatice. Zdaj hodimo po njegovem robu zdaj skozi ruševje nekaj metrov pod njim. Ko se zoži v korito, polno balvanov, se spustimo na njegovo dno. Kljub dobro vidnim markacijam moramo sami poiskati pot med gmotami, ki nam zastavljajo pot. Stopinje tistih, ki so tu hodili pred nami, nam predlagajo ta ali oni prehod: mi pa se lahko odločimo tudi za tretjega, kajti pot, po kateri hodimo, je samo naša pot. Ko postane korito položnejše, zlezemo na njegov zahodni breg in na njem poiščemo stezo. Po njej se povzpnemo na melišče, kjer nas ujamejo sončni žarki, ki sramežljivo pogledujejo izza ostenja Škrlatice.

Steza, ki se je obrnila proti zahodu, nas popelje vodoravno čez melišče. Tik pred skalnatim robom, ki nas znova skrije pred soncem, zagledamo globoko spodaj Kočo v Krnici, malce naprej pa tudi pot, po kateri smo zjutraj pešačili do nje. Steza, obraščena z ruševjem in bujno travo, je zdaj nekoliko strmejša, vendar je še zmeraj zelo lahka. Ko se povzpnemo čez prag, zagledamo čisto blizu, a vendarle visoko zgoraj predvrh Špika.

Nadaljujemo po široki travnati zajedi, polni mehkobno zelene trave. Cvetje na njej ni več tako bahavo razkošno kot spomladi, vendar ni nič manj raznovrstno in vredno pozornosti. Vijoličasto barvo ciklam, ki je prevladovala spodaj na melišču, je tu povsem izpodrinila belina močvirnih samoperk. Čisto pri tleh opazimo tudi prve primerke čašastega sviščevca.

Ko izza roba, za katerim padajo stene navpično na melišče, znova pokukata Razor in Prisojnik, se steza obrne proti severu. Po ne preveč strmem travnatem pobočju počasi napredujemo navzgor. Čez čas pridemo do škrbine, od koder lepo vidimo križ na vrhu Škrlatice. Potem se znova zagrizemo v breg.



Čisto na vrhu nam pot zapre nekajmetrska skalnata špica, čez katero nam pomaga zanesljiva jeklenica. To je najtežje mesto na današnji poti. Najbolj zahtevnih je prvih par korakov, vendar je pazljivost potrebna vse do vrha. Na drugi strani nas čaka nekaj metrov spusta, nato pa še vzpon na zaobljeno kopo. Šele tu zagledamo cilj naše poti. V naslednjih metrih se znova malce spustimo, prečimo rahlo izpostavljeno skalovje, nato pa opravimo še zadnji, prav nič težak vzpon na sam vrh Špika.

Po daljšem postanku, med katerim si ogledamo skoraj vse najpomembnejše vrhove Julijcev, krenemo navzdol. Ker se bomo v dolino vrnili skozi Kačji graben, se tik pod vršno vesino Špika spustimo na melišče. Že po prvih korakih nam postane jasno, zakaj planinski vodniki to pot priporočajo za sestop. Navzdol še kar gre, zlasti če obvladamo tehniko »vožnje« po meliščih in če se nam čevlji ne smilijo preveč. Vzpon po kamenju, ki se vali pod nogami, pa je čisto druga pesem: dva koraka naprej, eden nazaj, melišča pa noče in noče biti konec.

Spodaj se pot položi in kmalu zatem izgine med drevjem. Nikjer ni nikogar, zato se zdi, kot bi bili sami na tem svetu. Nenadoma za ovinkom naletimo na gamsa, ki stoji sredi poti. Srečanje traja le nekaj sekund, kajti ko nas žival zavoha, se jadrno izgubi v goščavo. Svet postane počasi spet bolj strm. Na nekaj mestih nam spust čez kratke skalnate pragove olajšajo klini, vendar ni pot nikjer posebej zahtevna. Naposled zagledamo spodaj še zadnji današnji gruščnat jezik, in ko ga dosežemo, smo že v dolini.




OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Kranjska Gora (most čez Pišnico)

Višinska razlika: dobrih 1600 metrov

Dolžina vzpona: 5 do 6 ur

Težavnost: pot ni težka, vendar zahteva primerno telesno pripravljenost

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del)



Nedeljska maša v župnijski cerkvi na Jesenicah.