A morda lahko na vse skupaj pogledamo preprosteje: če je Cerkev Božje ljudstvo na poti in če imamo isti cilj, potem moramo hoditi skupaj. Prav to pa je izvorni pomen besede sinodalnost.

Hoja je lahko dolgočasna in naporna, če se ne pogovarjamo. Pogovor nam razširi obzorje, da vidimo dlje; zgodbe, ki si jih pripovedujemo, nas spomnijo na prehojeno pot; delimo si vizije, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom in kam nas vleče srce.

Če želimo zares hoditi skupaj, se pravi biti Cerkev, ni dovolj, da se pogovarjamo samo v svojem ozkem krogu. Včasih moramo prisluhniti tistim spredaj, ki vodijo. Včasih tistim zadaj, ki zaostajajo. Včasih tistim na robovih, ki so morda na tem, da odtavajo proč. Prisluhniti je treba tudi onkraj roba, da bi slišali klic izgubljenih ovc tega sveta.

Če smo katoliška, se pravi univerzalna Cerkev, moramo zaobjeti vse. Ne da bi prevzeli »jezik sveta«, ki je pogosto jezik razdvajanja, ampak da bi mi postali znamenje za svet z jezikom edino...