Matevž Mehle. FOTO: Tatjana Splichal.


Matevž Mehle je duhovnik in direktor zavoda za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih Katoliška mladina. Že v otroštvu se je v glasbeni šoli učil igrati klavir, ob spodbudi staršev pa je ves čas svojega odraščanja pel v različnih pevskih sestavih: zbori glasbene in osnovne šole, celotna piramida župnijskih zborov, fantovski zbor ljubljanske Škofijske klasične gimnazije in tudi zbor Consortium musicum.

Dokončal je šest razredov solopetja in vodil zbor bogoslovcev, sedaj pa poje v duhovniškem oktetu in ga trenutno tudi vodi.

Matevž, glasba ima v vaši družini pomembno mesto. Obvezna sestavina vaših knjižnih polic so bile tudi pesmarice: mladinske, skavtske, vmes pa so se našle tudi zborovske zbirke iz Knjižnice Cerkvenega glasbenika. Kakšni so tvoji spomini na otroštvo v družini z devetimi otroki? Kako te je prisotnost glasbe v družini oblikovala?

Moje otroštvo je bilo izredno lepo. Bil sem del družine z devetimi otroki. Enega izmed njih sta starša vzela v rejo, ko sem bil sam že od doma. Dom, ki sta ga ustvarjala, je bil topel, varen, prijeten. Vzgoja je temeljila na ljubezni do Boga in bližnjega. Zato sem Bogu hvaležen, ker mi je namenil tako družino. S sestrami in brati smo vedno skrbeli drug za drugega, tudi ko smo se prepirali in stepli.

Glasba je bila del vzgoje. Moji najzgodnejši spomini so pravzaprav povezani z njo. Spomnim se, kako je imel oče najprej gramofon in zbirko »longplejk«. Nato pa je ves navdušen kupil odličen Sonyjev stolp. Večkrat smo poslušali klasično glasbo. Še zdaj me Puccinijeva Messa di gloria popelje v spomine tistih let.

Glasba je bila povezovalni člen. Vsako leto smo bili na počitnicah na Gorjušah, od koder smo se vozili k Bohinjskemu jezeru. Del poti smo vedno prepevali pesmi, večinoma slovenske narodne, kasneje, ko smo otroci začeli hoditi na oratorije, pa tudi ritmično-duhovne. Čudim se, da se ni staršema »odpeljalo«, ko sta morala stokrat poslušati ene in iste pesmi.

Glasbo smo vključevali v naše molitve. Spomnim se, da je bil to tudi razlog, da smo otroci radi molili. Glasba nas je na svojstven način bolj povezovala med seboj in z Bogom.

Kakšen pomen ima glasba zate nasploh in kako gledaš nanjo kot duhovnik?

Glasba je tista, ki mi obuja in ohranja spomin. Brez spomina sem namreč brez identitete. Ne bi vedel, kdo sem. Prav tako je pomembna povezovalna vloga. To se še posebej kaže pri duhovniškem oktetu. Ni toliko kakovost izvajanja tista, ki me vleče, da pojem v njem, temveč vez, ker lahko s svojimi sobrati pojemo skupaj, slavimo Boga, obujamo narodno zavest, nagovarjamo ljudi, ki nas poslušajo.

Glasba nam daje izkušnjo, doživetje, ki ni ceneno in površinsko, temveč vodi v globljo realnost, ki je niti glasba sama ne more zaobseči. Daje pa nam občutek, da smo del te realnosti, povezani z njo. Glasba lahko pritegne k Bogu in zato ima ključno vlogo v mojem življenju, pa tudi v življenju Cerkve. S tega vidika zanemarjamo njeno evangelizacijsko vlogo. Glasba in umetnost nasploh je lahko za nekoga, ki je oddaljen ali neveren, doživetje presežnega. Vprašanje pa je, če pri nas katoličanih najde prostor, kjer lahko to ovrednoti.


»Petje je služenje Bogu in ljudem, ki so prišli k liturgiji, in ne zadovoljevanje lastnih želja, predvsem tistih po pozornosti.« FOTO: Pexels.

Kaj sicer meniš o stanju cerkvene glasbe pri nas? Kaj je pozitivno in kje vidiš izzive?

Iz izkušenj iz župnije in tujine lahko rečem, da je fenomen, da ima v Sloveniji vsaka župnija vsaj kakšen zborovski sestav. Kar je izredno pozitivno, saj nam daje priložnost sodelovanja mladih in odraslih pri liturgiji in v župniji. Prav tako je izredna naša nagnjenost k večglasnemu petju, ki se ne spreminja. Izziv je duhovna in glasbena formacija, predvsem, kako naj ta pride do konkretnih glasbenikov na župnijah. In pa duh služenja.

V mnogih župnijah (so tudi svetle izjeme) so problemi s klepetom na koru ter mnogokrat prepiri v zboru, med zbori, z zborovodjem, z župnikom ... Mislim, da se ne razume, da je petje služenje Bogu in ljudem, ki so prišli k liturgiji, in ne zadovoljevanje lastnih želja, predvsem tiste po pozornosti.

To je največji izziv, ker gre za življenjsko držo, ki ni odvisna samo od zborovodje ali župnika. Gre za to, kakšno spoštovanje imamo do svetega, do vere, obredov, do bližnjih. To vse je del drže, ki se je oblikovala pri ljudeh od otroštva dalje. Prepričan sem, da je tako držo mogoče postopoma privzgojiti, vendar gre za dolgotrajen proces.

Duhovnik je tisti, ki nosi odgovornost za kakovost in ustreznost liturgije. Kako pristopaš h glasbenikom, ki pojejo pri tvojih mašah, in kaj pričakuješ od njih?

Maš, kjer bi bili navzoči glasbeniki, nimam prav veliko. Ponavadi pristopim do njih, vprašam, kaj bodo igrali, preletim seznam. Na župniji je bilo vsaj pri večjih praznikih potrebno to narediti že nekaj tednov prej.

Od njih pričakujem, da pojejo pesmi, ki so vsebinsko ustrezne za določen del svete maše in so teološko neoporečne. Priporočam jim tudi, da naj se poskušajo zavedati tega, kar se dogaja pri določenem delu svete maše, da so zbrani in da s svojim petjem in igranjem slavijo Boga.

Katera so po tvojem mnenju bistvena vprašanja, na katera bi si moral odgovoriti vsak glasbenik, ki sodeluje pri liturgiji?

Prvo je vprašanje: zakaj sem tukaj? Ali še bolje: za koga? Sem tu, ker bi rad služil Bogu in ljudi vodil k Njemu? To vprašanje se tiče glasbenikovega namena. Drugo vprašanje je vprašanje izvora. Čigava je ustvarjalnost? So to le moje ideje ali prepoznavam, da so Stvarnikov dar? Tretje je, kako hranim ta odnos. Sem povezan s Stvarnikom? Kakšno je moje duhovno življenje? Četrto pa je, če na vse to dam vse od sebe. Da bi bila glasba pri liturgiji res kakovostna, vložim dovolj napora v čas priprave na izvajanje glasbe? To so bistvena vprašanja.

Ob cerkveni glasbi se mnogokrat spomnim na priliko o izgubljenem sinu. Ko je starejši sin prihajal domov, nam slovenski prevod pravi, da je slišal godbo in ples. »Godba« je slovenski prevod za grško besedo »simfonija« – direktno »sozvočje«. To sozvočje naj nam bo cilj v cerkveni glasbi. Sozvočje z Očetom in med obema sinovoma.


Celoten intervju je bil najprej objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (5/2020). Revijo lahko prelistate TUKAJ.