Rodovitna ravnina ob reki Muri se v severnem delu Prekmurja spremeni v valovito gričevje, ki se razprostira tudi v Avstrijo in na Madžarsko. Ta mehkobna obmejna pokrajina, v katero so reke in potoki vrezali plitve doline, človeške roke pa so oblikovale polja in njive, je bila v preteklosti zaradi odmaknjenosti od glavnih prometnih in poslovnih tokov nekoliko pozabljena. Zato je še danes samosvoja in drugačna. Ta drugačnost se najbolj kaže v ohranjeni naravi, ki daje zavetje vidram, številnim vrstam ptic in divjadi, ki jo celo sredi belega dne srečujemo na vsakem koraku. To, kar je v očeh sodobnega sveta slabost, je na Goričkem v resnici velika prednost.


Sozvočje njiv, travnikov in gozdov

Kdor želi podrobneje spoznati Goričko, mora po njem raztresti svoje korake. Priložnosti za to je dovolj, saj je na turistični karti Krajinskega parka Goričko vrisanih kar enaindvajset pohodniških poti. Ena med njimi se vzpne tudi na Sotinski breg, ki je kljub razmeroma skromni nadmorski višini najvišja vzpetina v Prekmurju. Z lesenega razglednega stolpa na njegovem temenu lepo vidimo široka slemena in doline, po katerih se prepletajo gozdovi in njive, travniki in sadovnjaki, vijugave ceste, cerkve in raztresene vasi.

Iz Kuzme, od koder se lahko povzpnemo tudi na tromejo Slovenije, Avstrije in Madžarske, krenemo po glavni cesti proti zahodu. Ob vrnitvi bomo v gnezdu nad hišami videli svatovski ples štorkelj, zdaj pa lahko za nekaj trenutkov postojimo ob spomeniku pripadnikom teritorialne obrambe, ki so leta 1991 ubranili bližnji mednarodni mejni prehod. Pri zdravstveni postaji zavijemo v levo na stransko cesto, temu zgledu pa sledimo tudi na naslednjem razcepu. Med travniki in njivami se počasi vzpenjamo v položen breg. Na vrhu se poslovimo od ceste ter poiščemo kolovoz, ki nas vzporedno z gozdom pripelje v dolinico.



Komaj naredimo nekaj korakov, spokojno tišino popoldneva pretrga rezek klic. Med suhimi bilkami za hip uzremo fazana z rdečo rožo na glavi, ki pa se takoj potuhne, kot bi se udrl v zemljo. Tudi mi se potuhnemo, vendar ne strpimo dolgo, ker se nam mudi naprej. A hitro znova obstanemo. Čez svetlozeleno njivo, ki jo straži lovska preža, se poženejo tri srne. Ena, dve, tri, in že jih več ni. Presenečenj pa s tem še ni konec. Čez nekaj trenutkov znova zašumi, tokrat na drugi strani, kjer iz skrivališča skoči zajec in v dolgih skokih zbeži na varno. V naslednjih urah smo doživeli še vrsto podobnih presenečenj, tako da nazadnje nad njimi sploh nismo bili več presenečeni. Doslej nismo še na nobenem izletu sredi belega dne videli toliko divjadi!

Cesta v dolinici se hitro obrne v breg. Na razcepu zavijemo v levo, nadaljujemo navkreber do zadnje hiše ter potem po stezi na vrh slemena. Od tam se med drevjem spustimo do vasi Sotina. Pot je na nekaterih mestih slabo vidna, a so planinske oznake tako goste, da brez težav prispemo tja, kamor smo namenjeni.

Glavni cesti skozi Sotino sledimo nekaj sto metrov, pred potokom pa zavijemo v desno. Zelena tablica z narisanima pohodnikoma kaže, da smo na pravi poti. Za prvim odcepom se ločimo tudi od stranske ceste, gremo čez lesen mostiček in nadaljujemo po stezi, ki vijuga ob potočku. Pohajkovanje po ozki dolinici, ki se po malem odeva v pomladno zelenje, je nemara najlepši del izleta. Kaj potem, če nam pot nenadoma zapre podrto drevo, ki je prislonjeno na strm breg! Saj lahko če le poiščemo pripraven kraj brez posebnih težav preskočimo potok in se čez čas znova vrnemo na pravo stran.


Goričko je tudi dežala štorkelj

Idilično stezico ob vodi naposled zamenjamo za blatno traktorsko pot. Nad zamenjavo nismo ravno navdušeni, a se vsaj hitro povzpnemo do samotne kmetije, kjer nas znova poboža toplo sonce. Tik ob meji, ki je označena s sivimi kamni in rdečebelimi drogovi, gremo do sosednje domačije, se pod njo spustimo rahlo navzdol, nato pa dokončno zavijemo proti vrhu. Ob telefonskih drogovih se povzpnemo do naslednje kmetije, gremo v levo do konca ograje, nato pa zavijemo navkreber na kolovoz, ki nas v nekaj minutah pripelje k razglednemu stolpu.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Kozme in Damijana v Kuzmi je maša vsako nedeljo ob 7.30 in ob 10.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kuzma

Višinska razlika: 160 metrov.

Dolžina vzpona: približno ura in pol.

Opis poti in težavnost: Pot je valovita in raznolika, a vseskozi prijetno lahka. Od Kuzme do Sotine sledimo Pomurski planinski poti, ki je označena s planinskimi markacijami. Večinoma hodimo po cesti med njivami in raztresenimi hišami, le v zadnjem delu gremo skozi gozd. V Sotini zavijemo na geološko pot, ki nas po stezah in kolovozih pripelje na vrh. Oznake so tod redkejše, zato moramo biti med hojo nekoliko pazljivejši.

Zemljevid: Pomurje, 1 : 75.000; turistična karta Krajinskega parka Goričko, 1 : 50.000.