Ko smo župljani združene župnije prvi dan, takrat še sramežljivo in okorno, z misijonarji zapeli: “Odpri oči mi, da vidim te Jezus, da se Te dotaknem in rečem, da Tvoj sem...” nismo niti slutili, da bo desetdnevni misijon za vse, ki smo se dan za dnem srečevali na misijonskem dogajanju, tako milostni čas. Da bomo doživeli toliko Božjih dotikov in da bo ob zaključku misijona pri slovesni sveti maši, v zahvalo, da smo Božji otroci, cela cerkev zaplesala in zapela: Srečni, srečni so ljudje, katerih Bog je Gospod!”

Slavljenje z glasbeno skupino Svetnik. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Dneve misijona smo začenjali s hvalnicami in jutranjo sveto mašo. Čez dan so misijonarji obiskovali naše domove, srečali so se tudi s stanovalci Centra starejših Zimzelen v Topolšici. Koliko je bilo ob teh obiskih smeha, pesmi, sproščenosti, dobre volje, pa tudi razkrivanja stisk, ranjenosti, solza ... 

Obisk doma starejših Zimzelen v Topolšici. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj 

Misijonarji so oznanjali Jezusa tudi med veroukarji, z njimi peli, se smejali, delili misijonarske izkušnje. Posebej sproščen je bil pohod k sv. Antonu v Skorno pri Šoštanju. Udeleženci smo po poti veliko klepetali, se smejali in občudovali Božje stvarstvo. Za otroke je potekal oratorijski dan, kjer so otroci spoznavali starozaveznega preroka Jona in njegovo poslanstvo. Pluli so s papirnatimi ladjicami, se borili z veliko ribo in na koncu skupaj ugotovili, da so tudi sami poslani. Tudi mladi so v misijonskem dogajanju našli mesta, ki so še posebej nagovarjala njihova srca. Prisluhnili so pričevalcem Zavoda Živim in slavili Gospoda z glasbeno skupino Svetnik in Tadejem Vindišem, skupaj z vrstniki in misijonarji pa so v sproščenem večeru odpirali mladostniške dileme, življenjska vprašanja.

Misijonarji pri verouku. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj 

Pogovori o veri, služenju in vlogi v župniji

Skupina za ženske je gostila Rebeko Ravš, ki je s svojo življenjsko zgodbo obogatila ženske duše, možakarji pa so v družbi Romana Ravša poklepetali, seveda po moško. 

Skupina za ženske z Rebeko Ravš. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Prisluhnili smo tudi zakoncema Vereni in Andreju Perku, ki sta nam pričevala, kako je v zakonu, s skupnimi močmi in zaupanjem v božjo pomoč, mogoče prebroditi še tako težke stiske. Ganljiv je bil večer, ko smo bili v molitvi združeni z našimi rajnimi. Na enem izmed večernih srečanj pa je bil skrivnostni gost sam Jezus. Bil je na oltarju, Najsvetejši, mi pa smo molili in mu prepevali. Z zrnom kadila mu je vsak od nas prinesel sebe in mu izročil svoje stiske in težave, pa tudi veselje in radosti.

Roman Ravš gost skupine za moške. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Na okrogli mizi o poklicanosti so o svojem poslanstvu in življenjski poklicanosti spregovorili domači župnik Jože Pribožič, duhovnik in eksorcist Marjan Veternik, duhovnik in pisatelj Branko Cestnik, stalni diakon Milan Čivre, redovna sestra Tina Dajčer ter zakonca Jožica in Jože Plešnik. S svojo odprtostjo in iskrenostjo so marsikoga od poslušalcev nagovorili, da razmisli tudi o svoji poti, o svoji poklicanosti. Zanimiv pa je bil tudi večer, preživet z nekdanjimi ključarji, na okrogli mizi z naslovom "Kako biti aktivni član župnije". Z nami so podelili zanimive spomine, bogate izkušnje in nas s svojim pričevanjem spodbudili k predanosti našemu občestvu.

Okrogla miza. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Ob vseh delavnicah, pričevanjih, nagovorih in drugih aktivnostih, pa smo se vsak večer kot ena družina srečevali z Jezusom pri sveti maši. Svoja srca smo mu odpirali s celodnevnim češčenjem Najsvetejšega. Veliko je bilo priložnosti za sveto spoved. Veliko je bilo Božjih dotikov.

Zaupanje v Božje delovanje skozi misijon

Misijonski program smo v misijonski skupini skrbno načrtovali in pripravljali že leto dni pred misijonom. Pripravili smo bogat program in ja, vsi misijonski dogodki so lepo stekli. Malo čudno se je zdelo, ko je brat Jožko prvi dan misijona, ko smo bili še vsi čisto napeti, v načrtovanju, s skrbmi, v negotovosti, kako bomo vse izvedli, rekel: ..« zdaj smo mi svoje delo opravili«. In z vsakim novim dnem misijona smo globlje spoznavali, kaj je resnično pomembno.

Pohod k Sv. Antonu. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Ob zaključku misijona smo kot občestvo in kot posamezniki čutili to, kar je Jožica Plešnik ubesedila in nagovorila misijonarje: »:.. Kot Jezus Marti ste nam nežno prigovarjali: Skrbi in vznemirja vas mnogo stvari, a le eno je potrebno. Dan za dnem ste nam odpirali oči, da lahko spet vidimo, da se lahko spet čutimo ljubljene Božje otroke. Vaši nagovori so nas ne le nagovorili, ampak nas pretresli, prebudili in navdihnili, da življenje ponovno pogledamo z očmi vere, hvaležnosti in ljubezni. Hvala za vaša pričevanja, ki so nas učila o moči odpuščanja, o veselju služenja in o neizmerni Božji milosti. Hvala, da ste bili z nami v trenutkih tihe molitve, v zakramentih, v svetih mašah in pri preprostih srečanjih. Vaša bližina nam je pokazala, kako Gospod deluje – ne z oddaljenostjo, temveč z ljubečo bližino. V tem veličastnem trenutku mi na misel prihajajo Pavlove besede iz pisma Korinčanom: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Hvala vam, dragi misijonarji, da ste nam pokazali, kaj ima Bog od vekomaj pripravljeno za nas…«

Procesija ob zaključku misijona. FOTO: Arhiv župnije Šoštanj

Utrinki udeležencev misijona

Pija Plaznik: Skozi ves teden smo se udeleževali svetih maš, ki sta jih s svojo toplino in žarom vodila Luka in Jožko. Maše je popestrilo petje različnih pevskih zborov in pevskih zasedb. Mladi smo se imeli priložnost udeležiti delavnice in pričevanja na temo splava, ki jo je vodil Zavod Živim. Slavljenje in čaščenje Najsvetejšega, petje, pričevanja ter blagoslov domov nas je spremljalo ves teden. Na večeru mladih sta nam brata Jožko in Luka, duhovnik Janez in postulantka Mojca predstavili svoje življenjske zgodbe in ovire, s katerimi so se srečali pri hoji za Jezusom. V pogovoru z misijonarjema smo spoznali način življenja v njuni redovni skupnosti. Večer je bil zabaven, poln smeha, petja in iskrenega pogovora. Misijon je lep dogodek, na katerem smo župljani združili moči, okrepili medsebojne odnose in poglobili osebni odnos z Bogom.

Jernej Mazej: Pristen odnos naših misijonarjev do soljudi in do Boga me je očaral. Tudi domačo ekipo, širše občestvo in včasih 'naključno' zbrane pri molitvi je bilo veselje gledati povezane v eno. Presenetilo me je, s kolikšnim mirom, pripravljenostjo in kakšno dobro voljo se je vse odvijalo, kljub celodnevnemu urniku. Dnevi so imeli dosti vsebine, ki pa se ni porazgubila, saj smo lahko že zjutraj začeli črpati iz bistva in se zvečer "vrnili k izviru". Mnogo je bilo priložnosti za sodelovanje in povezovanje; kot glasbenik, ki neredko kot zadnji pristopica s pevskega kora, naj posebej omenim še dosti prostora za srečevanje. Zdel se mi je res milostni čas, tudi dobra priložnost, nekatere reči premisliti na novo, in spodbuda, da zaživi še kaj novega.

Jožica Plešnik: Misijon sem doživljala kot dneve, ki te napolnijo z energijo, ko se počutiš lahkega, ko se ti nobene težava ne zdi več težka, ko se zaveš, da si ljubljen in da lahko ljubiš. Naše občestvo se je ob čudovitih spodbudah misijonarjev povezalo, prebudilo, se zavedlo, kako potrebni smo drug drugemu in kako lahko skupaj vsak dan ustvarjamo nekaj lepega zase in za Boga. Bili so neprecenljivi dnevi!

Ožbej Kavšak (animator na oratoriju): Sobotni dan je bil čudovit. Z otroki smo preživeli čas ob igri, ustvarjanju in učenju. Biti animator me navdaja z veseljem, saj lahko prispevam k dobri volji otrok in hkrati rastem skupaj z njimi. Oratorijski dan mi je ponudil priložnost za povezovanje, gradnjo skupnosti in širjenje dobrote.

Maja Potočan (animatorka na oratoriju): V soboto smo v župniji prvič izvedli oratorijski dan in mislim, da nam je res dobro uspel. Otroke smo poučili o Jonu, se skupaj igrali, ustvarjali, tako da smo prav vsi odšli nasmejanih obrazov. Ker se še dobro spomnim, kako zelo sem kot otrok uživala na oratoriju (ker takrat oratorijskega dneva žal še ni bilo), mi je sedaj še v večje veselje biti animatorka in omogočiti to pozitivno izkušnjo tudi drugim ter morda celo navdušiti koga, da postane animator tudi sam.

Gašper Turinek (animator na oratoriju): V soboto sem sodeloval na oratorijskem dnevu, ki je bil del tedna našega misijona. Deloval sem kot animator, in dan je bil res čudovit. Vse je teklo gladko, kot po maslu, otroci pa so bili zelo pridni. Kot animator sodelujem že dve leti in to delo mi prinaša veliko veselja. Rad pomagam in prispevam, saj vem, da s tem razveseljujem otroke ter obenem poveličujem Boga v čast in slavo!

Martin (udeleženec na oratoriju): Oratorijski dan je bil super. Zelo zanimiva mi je bila zgodba. Čeprav sem jo že poznal, mi je bila zanimiva, ker so jo animatorji tako dobro zaigrali. Delavnice so bile OK. Najboljša mi je bila športna. Rad hodim na oratorij, ker se tam srečam s prijatelji in se imamo fajn.

Jerca (udeleženka oratorija): Meni je bilo všeč. Kifeljčki so bilo dobri. Pa igre, ko smo tekmovali, so mi bile tudi fajne. Všeč mi je bilo, ko so animatorji igrali igrico in je Jona pojedla riba. Škoda, ker nisem mogla dokončati ribice. Sem se pa naučila narediti ladjico in sem jih potem še 15 naredila doma.

Julija (udeleženka oratorija): Rada hodim na oratorij in tudi oratorijski dan mi je bil zanimiv. Vse delavnice so bile dobre. Najbolj mi je bila všeč tista z listki. Lepo mi je, ker se družimo in se igramo in pojemo in tudi molimo. Všeč mi je bila tudi zgodba, ki so jo zaigrali animatorji.

 Roman Kavšak (diakon) Uspelo je! Misijon je bil zame čas globoke milosti, in čutiti je bilo delovanje Svetega Duha, ki je vel med ljudmi in podeljeval svoje darove, ne, da bi koga izključeval. Opazil sem kako smo rastli s Kristusom in se potapljali v Božjo ljubezen. Ta rast se mora poznati tudi v vsej združeni župniji. Z našimi misijonarji smo zaživeli kot bratje in sestre po Kristusu in izpolnjevali poslanstvo biti učenec, ki dela za učence. Sedaj močno čutim, da je Gospod z menoj in bi to privoščil vsem, ki tega niso izkoristili in prišli vsaj kakšen večer k misijonski maši in se prepustili voditi Svetemu Duhu. Upam, da se ne bomo sedaj ustavili, ampak, da nas je Jezus s svojo ljubeznivo govorico tako nagovoril, da bomo ta žarek ljubezni ponesli še v kakšen drugi projekt. Hvala Bogu za vse prejete milosti!

Jana in Ivan Hozjan: Čeprav smo si v żupniji misijona že dolgo želeli in se nanj več kot eno leto tudi pripravljali, nisva pričakovala, da bo ta prinesel nama osebno, pa tudi župniji, tolikšen blagoslov. Po obilju duhovnih spodbud v cerkvi, preko tiskanih in elektronskih medijev, se morda marsikomu zdi, da misijon ni več aktualen. Dogajanje v naši żupniji in občutki vernikov po zaključku misijona, pa pričajo nasprotno. Doživeli smo živa, globoka in prisrčna srečanja našega občestva z misijonarji, z domačimi pričevalci in gosti, blagoslove družin po domovih in nepozabna medsebojna druženja. Začutili smo, da se je božja milost sklonila do nas ter poživila našo vero in tudi odnose. Tako okrepljeni bomo laže in pogumneje hodili za Njim.

Estera Koželjnik : Ko smo se kot župnija pred enim letom začeli pripravljati na misijon, sploh nisem vedela, kaj nas čaka. Potem pa so prišli nasmejani in veseli misijonarji in povezali našo župnijo. Tako lepo je bilo hoditi k svetim mašam in med tednom videti pravo množico vernih v cerkvi. Zares smo vzeli naš misijon in resnično smo se povezali. S pesmijo, glasbo, v pogovoru in molitvi. Vsak dan je bil pester in dejavnosti je bilo toliko, da je vsak našel nekaj zase. Deset misijonskih dni smo v nedeljo povezali v zahvalni maši s procesijo, kjer so sodelovali tudi godba in mladi domači pritrkovalci. Ob koncu maše smo se še zadnjič (v okviru misijona) zbrali ob mizah, se posladkali s pecivom in s hvaležnostjo misijonarjem pomahali v slovo.

Jožica Koželjnik: Prevzeta sem nad dejstvom, koliko dobrih ljudi živi in dela v naši združeni župniji! Koliko je dobre volje in pripravljenosti narediti nekaj za "skupni blagor." Ko namreč vsa ta dobra volja stopi skupaj, poprime in resno vzame svojo zadolžitev, jo opravi najbolje kot zmore; ko neopazno prispeva svoj delež ... in ko se temu pridružijo še trije predani, prisrčni, preprosti in duhovno globoki misijonarji - se lahko rodi nekaj tako lepega in bogatega kot je bil pravkar izvedeni misijon. Res nas je združil v eno samo občestvo Jezusovih bratov in sester. Bogatila so nas molitvena srečanja in prijateljska druženja, prevzele besede pričevalcev. Bogu hvala! In kot ne vemo za vse tiste, ki so pomagali neopazno, ne vemo za tiste, ki so ta misijon podpirali z molitvijo, morda z bolniške postelje, s tihim darovanjem ... zato bi ob sklepu prav njim rada iz srca rekla: Boglonaj.

Zdaj pa smo poslani. Poslani k sokrajanom, sodelavcem, sosedom, sošolcem, bolnim, osamljenim, drugače mislečim, neverujočim, prijateljem…ja k našim bratom in sestram, da jim z dejanji in ljubečo bližino pričujemo o Božji ljubezni. Bogu hvala, da smo na misijonu prejeli tako bogato popotnico.