»Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti,« je v drugi polovici 19. stoletja zapisal Simon Gregorčič. Od Gregorčičevih časov do danes se je marsikaj spremenilo, Soča pa je ostala ena najlepših slovenskih rek. To dobro spoznamo tudi med hojo po Soški poti, ki reko spremlja od izvira do meje Triglavskega narodnega parka.



Soča izvira v majhni skalnati soteski nad Zadnjo Trento, na koncu katere je jama s podzemnim jezercem. Voda iz njega steče po nekaj metrih čez skalnat prag in izgine v globino. Od koče pri izviru Soče pelje do soteske četrt ure dolga pot, ki je v zadnjem delu zavarovana s klini in z jeklenico, zato ni primerna za vsakogar. Niže od koče pa je Soška pot sprehajalna pot, na kateri srečamo tudi družine z otroki.

Po vrnitvi do koče se s ceste hitro spustimo med drevje, o katerem nam spregovori prva informacijska tabla ob Soški poti. Pozneje izvemo na podoben način še nekaj podatkov o gorniku Juliusu Kugyju, železarstvu in tehnični dediščini v Trenti, živalstvu, skalnih podorih, rastlinstvu v skalnih razpokah, ovčereji in sirarstvu, stavbni dediščini ter soški postrvi.

Med cvetočim nagnojem in oddaljenim šumom reke prispemo do vršiške ceste, po kateri nadaljujemo navkreber do Kugyjevega spomenika. Kugy je v mladosti kot ljubiteljski botanik v slovenskih gorah iskal skrivnostno rožo Scabioso trento, namesto nje pa našel lepoto Julijskih Alp, ki so ga očarale za vse življenje, beremo na informacijski tabli. Od spomenika, ki pogleduje proti Jalovcu, se spustimo do sotočja Soče in Mlinarice, si ogledamo korita Mlinarice, gremo na desno stran reke in po cesti do prvega mostu. Tam zavijemo na kolovoz, ki se skrije med drevje in odmakne od cestnega vrveža.



Čez Sočo je napetih več visečih brvi. Ena pelje do Alpskega botaničnega vrta Juliana, ki ga je leta 1926 ustanovil tržaški ljubiteljski botanik Albert Bois de Chesne, naslednja, do katere prispemo po daljšem vzponu in spustu, pa do Informacijskega središča Triglavskega narodnega parka. V njem si lahko ogledamo predstavitev parka in Trentarski muzej, za kar pa vam bo če nameravate prehoditi celo Soško pot verjetno zmanjkalo časa. Naslednja zanimiva točka ob poti je razgledišče, s katerega vidimo Kriške pode, Pihavec in Triglav. Potem pa že prispemo do mostu in čezenj pridemo na levo stran reke. Na levem bregu ostanemo skoraj do konca Soške poti, le takrat, ko nam strmo pobočje onemogoča nadaljevanje, moramo za kratek čas na njen desni breg.

Soška pot je zelo razgibana. Zdaj pelje tik ob strugi smaragdne reke, nato se umakne malce stran od nje. Tu gremo mimo samotne domačije, tam vidimo zapuščen pašnik in napol podrt senik, prestrašimo veverico in srečamo osamljenega turista, ki občuduje naravo. Pred vasjo Soča se vzpnemo do skalovja dobrih sto višinskih metrov nad reko, se nato spustimo do kampa, pri samotni hiši prečkamo potok in nadaljujemo do globokih korit, ki jih je v skale izdolbla deroča reka. Ta se malce pozneje umiri in naredi velik ovinek, nas pa cesta pripelje do kampa Klin. Za njim nas znova objame samota. Pot je široka, saj je ob reki zdaj več prostora.

Na skali v vodi raste vrba, ob samotni hiši na levi stoji slikovita kapela, nas pa pridušeno grmenje in zamolkla sivina nad okoliškimi vrhovi priganjata naprej. Skoraj sedem ur po odhodu od koče pri izviru Soče gremo še zadnjič čez reko in tik pod cesto nadaljujemo do mosta pri Kršovcu. Tam se Triglavski narodni park in Soška pot končata, mi pa se moramo vrniti še do dvajset kilometrov oddaljenega avta.

»Če ne bo kazalo drugače, bom šel pač peš,« sem pomislil ob pogledu na redke avtomobile. A ni bilo treba. Še pred dežjem mi je ustavila trojica mladih Nemcev s čolnoma na strehi in vesli med sedeži. Ko so me odložili, pa me je pobral mlajši nemški par in odpeljal prav do avta kakšnih šest kilometrov naprej od gostilne, kamor sta bila namenjena. Izlet po Soški poti mi tako ni ostal v spominu le po lepotah narave, ampak tudi po prijaznosti ljudi, ki sem jih srečal prvič in verjetno tudi zadnjič v življenju.

OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Koča pri izviru Soče (886 m).

Dostop: Iz Bovca nadaljujemo vožnjo proti Vršiču. Za Trento zavijemo v levo proti dober kilometer oddaljeni koči. Avto pustimo malce pred njo, kjer Soška pot zapusti cesto. Od junija do septembra se lahko v bližino začetka poti pripeljemo z avtobusom, ki vozi med Bovcem in Kranjsko Goro (avto pustimo v KaluKoritnici ali Bovcu). Vozni red: www.voznired.si.

Dolžina poti: približno 20 km.

Dolžina hoje: 7 do 8 ur.

Kratek opis poti: Soška pot, ki je označena z lesenimi stebrički, pelje od izvira Soče do meje Triglavskega narodnega parka pri Kršovcu (med naseljema Soča in KalKoritnica). Ker je cela pot dolga, lahko prehodimo samo kakšen krajši odsek in se po isti poti vrnemo do izhodišča. Vzpon do izvira Soče je zahteven in zavarovan z jeklenico, sicer pa je hoja po Soški poti prijeten sprehod. Na prepadnih robovih ob reki in na brveh je potrebna previdnost.

Vodeni izleti: Triglavski narodni park organizira vsak četrtek v juliju in avgustu voden izlet od izvira Soče do Informacijskega središča TNP. Izlet se začne ob 9. uri pri izviru Soče in traja 4 do 5 ur. Po koncu pripeljejo šoferje do avtomobilov. Cena za odrasle: 11 evrov.

Več informacij: www.tnp.si.

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000.