Prvo berilo: Božji služabnik se ne upira trpljenju, Iz 50,5–9a; Ps 116;
drugo berilo: Svojo vero spričujmo z deli, da ne bo mrtva, Jak 2,14–18

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,27-35)

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Video razlaga za otroke

Od teorije k praksi

Piše: Simon Potnik

Danes se bomo zlili med apostole in doživeli enega ključnih trenutkov v Jezusovem življenju, ki razkriva njegovo identiteto in postavlja izziv vsakemu izmed nas. Jezus svojim učencem postavi vprašanje, ki je bistveno ne le zanje, ampak za vse človeštvo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter v trenutku razsvetljenja odgovori: »Ti si Kristus.«

Ko izpove vero v Jezusa kot Kristusa, Peter izreče nekaj, kar je globoko resnično. Toda to priznanje ne izhaja zgolj iz njegove modrosti ali izkušenj, temveč iz razodetja, ki ga je prejel od Boga. Gre za trenutek, ko Peter prestopi prag svojega dognanja, svojih izkušenj, sklepanja in stopi v svet vere. Vendar Jezus Petra hitro sooči z realnostjo, ki presega njegovo razumevanje – Kristusovo trpljenje in smrt.

To je trenutek, ko njegova človeška logika trči ob skrivnost križa, ki se mu zdi nesprejemljiva.

Tukaj naletimo na ključen preobrat. Peter, ki je ravnokar izpovedal vero, se nemudoma spotakne ob misel, da bi njegov Gospod moral trpeti in umreti. To je trenutek, ko njegova človeška logika trči ob skrivnost križa, ki se mu zdi nesprejemljiva.

Peter tako postane podoba vsakega izmed nas. Ko se soočimo z Jezusovim vprašanjem »Kdo sem jaz zate?«, smo tudi mi postavljeni pred izziv, da svojo vero izpovemo ne le z besedami, ampak tudi z življenjem. To nas vodi k naslednjemu vprašanju: Kaj pomeni slediti Kristusu v našem vsakdanjem življenju?

V ugodnih časih smo vsi dobrosrčni in prijazni, ko pa nastopi stiska, naj bo s časom, financami ali zdravjem, pa se hitro spremeni besednjak in obraz. Ko sem lačen, sem ful drugačen.

Zapoved, ki zahteva odločitev

Zato je zelo na mestu vprašanje: Kako se naša vera kaže v naših dejanjih? Ali smo pripravljeni sprejeti Kristusa ne le kot tistega, ki nas odreši, ampak tudi kot tistega, ki nas vodi v vsakodnevno življenje ljubezni in služenja? »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« To ni le povabilo, ampak zapoved, ki zahteva konkretno odločitev in akcijo. Jezusu ne moremo slediti polovično, njegova pot vključuje popolno predanost, ki presega zgolj intelektualno razumevanje.

Vprašanje, kdo je Jezus zame, zahteva odgovor, ki ne more biti le teoretičen.

Vprašanje, kdo je Jezus zame, zahteva odgovor v vsakem trenutku našega življenja, in ta odgovor ne more biti le teoretičen. Mora se odražati v naših dejanjih, v našem odnosu do Boga, do drugih in do sebe. Odražati se mora na ulici, v razredu, v trgovini in za mizo, v spalnici in denarnici, v odnosu do berača in bogataša. 

To je pot vere, ki nas vodi v polnost življenja, ki ga obljublja Kristus.

Je biti iskreno veren res tako težko? Gotovo je. Pa je vredno? No, temu pa se reče korak v veri. Le pogumno. Od teorije k praksi. Blagoslova!