Sicer živijo v Ljubljani, letošnje šolsko leto pa preživljajo v Kaliforniji, saj je Urh, ki je pediater, prejel Fulbrightovo štipendijo in gostuje na univerzi Stanford. Kristina, družinska zdravnica v ZD Šiška, že dve leti redno piše strokovne nasvete za bralce Naše družine.

Kako usklajujeta poklicno in družinsko življenje?

Kristina: Je kar izziv, sploh ker sta najina poklica taka, da ju nosiš tudi do neke mere s seboj. Po Terezi, najinem petem otroku, sem nadaljevala s polovičnim delovnikom. S tem nam večinoma kar uspeva ostajati nad gladino kopice obveznosti ter v zahtevni službi družinske zdravnice hkrati ne izgoreti.

Urh: Mene vodi, da poskušam tako doma kot poklicno (raz)ločevati med pomembnim, tistim, kar je dobro, smiselno, tudi nujno, in kar človeka dviga, ter vsem ostalim, nepomembnim, balastom in »kradljivci časa«. Poskušam se posvečati predvsem prvemu. Poskušam gojiti visoko delovno etiko, kar pričakujem tudi od otrok, težko prenašam zapravljanje časa v prazno. Močno pa verjamem, tudi doma, v sodelovanje – kadar znamo »stopiti skupaj«, ni čisto nič nemogoče.

Pred hiško, v kateri živijo. FOTO: osebni arhiv

Sta si vedno želela veliko družino?

Kristina: Že pred poroko sva malo za hec govorila, da si želiva šest otrok, nisva sicer vedela, do kam bo šlo. Oba izhajava iz velikih družin, pri Urhu so štirje, jaz sem pa odraščala s štirimi mlajšimi brati. To se nama je zdelo normalno, samoumevno. Vseskozi sva bila odprta za novo življenje, nisva kaj dosti preračunavala. Je pa čisto vsak otrok svoja zgodba, ima svoj značaj, talente, energijo, to skušava pri vzgoji čim bolj upoštevati. Brusijo se pa otroci tudi med sabo.

Urh: Kristina je zelo materinski in družinski tip, med nosečnostmi in z dojenčki je praviloma vsakič kar zažarela. Občudujem jo, s kakšno lahkotnostjo nosi vse napore, povezane z družino in poklicem, se zna osredotočati na bistvene stvari, kdaj tudi kaj poenostaviti, prekaša me v pogumu, pa mi tega ravno ne manjka. Kristina je do otrok prijazna, topla, jaz pa doma veljam za »ta strogega«, postavljanje meja večinoma pade name, k vzgoji pristopam zelo racionalno. Otroke poskušava vzgajati, da znajo tudi malo potrpeti, prenesti kak napor. Pa predala bi jim rada vero, prijaznost in radovednost, željo po dobri izobrazbi, ter da bi med seboj ostali povezani.

 Kristina s Sofijo. FOTO: osebni arhiv

Kako sta si kot zaljubljenca predstavljala vajino življenje in kakšno je danes? Katera je bila največja preizkušnja?

Urh: V bistvenem se mi zdi, da sva ostala kar zvesta tem mladostnim pričakovanjem, jih tudi nekaj že izsanjala, precej jih je moralo še malo dozoreti ali pa še vedno zorijo. Preizkušnje seveda neizogibno prihajajo, morda je bilo zadnje desetletje še najtežje usklajevati vse hkratne družinske in poklicne obveznosti ter ob tem ostajati pristno povezan z otroki in kot par, tudi z bližnjimi. V povprečju nam je kar uspevalo, ne pa vedno.

Kristina: Da se je Sofija rodila z Downovim sindromom, je bila verjetno še največja preizkušnja doslej, ampak nas je že v pol leta uspela dodatno povezati kot družino, tudi naju. Prioritete nam pomaga bolj pravilno postavljati, upava, da bo tako tudi v naprej. Velike preizkušnje se pogosto obrnejo v dobro.

Kdaj sta vidva izvedela, da bo Sofija otrok s posebnimi potrebami, in kako sta to sprejela? Ali bi rekla, da medicinska izobrazba kaj pomaga to sprejeti ali sta bila pred takšno novico predvsem starša?

Kristina: Da obstaja velika verjetnost za Downov sindrom, sva izvedela ob meritvi nuhalne svetline, kmalu zatem pa je prišel še genetski izvid iz vzorca moje krvi, ki je to z veliko verjetnostjo potrdil (amniocenteza pa se nama ni zdela potrebna). Na začetku je bilo zelo težko, sama sem neprenehoma molila »O Gospa moja, tebi jo vso darujem, njene oči, njena usta, njeno srce …«. Veliko smo se pogovarjali, mnogo ljudi je molilo z nami in Bog nas je slišal. Lahko rečem, da sva diagnozo zelo hitro sprejela. Pravzaprav naju je skrbelo predvsem to, ali se bo Sofija rodila zdrava. Ko sva kaka dva meseca zatem od kardiologa izvedela, da je Sofijin srček tak, kot mora biti, preostala morfologija pa tudi, sva bila presrečna, breme je v hipu postalo lepo znosno.

 Na holivudski aleji slavnih. FOTO: osebni arhiv

Urh: Po navadi vidim kozarec napol poln. Sofije sem se, po začetnih skrbeh za njeno zdravje, hitro pričel iz vsega srca veseliti, take kot je. Kot pediater sem imel kar nekaj izkušenj z otroci z Downovim sindromom. Že prej mi je padlo v oči, da večinoma izžarevajo neko posebno toplino in veselje, njihove družine pa navezanost, tudi neko pozitivno naravnanost. Ostali otroci so Sofijo izvrstno sprejeli, jo imajo zelo radi, se veliko ukvarjajo z njo, ona pa jim že vrača na svoj način, jih spravlja v dobro voljo, razne njihove »muhe« postanejo v hipu manj pomembne. Seveda je kak dan, ko naju malo zaskrbi, kaj bo. Vendar se v nama ves čas krepi občutek, da bo Sofija vsem okoli nje prinesla ogromen blagoslov, nanjo gledava kot na poseben dar, ki smo ga prejeli z nekim namenom. Prav boli me, da se toliko družin ne odloči za rojstvo teh sijajnih otrok, dogaja se jim velikanska krivica!

Zakaj ste šli v ZDA?

Urh: Daljše bivanje v tujini smo pravzaprav planirali že zelo dolgo, vendar nikoli ni bil (čisto) pravi trenutek, tudi lani ne ... Več kot desetletje so eden za drugim prihajali otroci, v tem času sva opravljala specializaciji, sam tudi podiplomski študij, potem smo začeli načrtovati gradnjo hiše, na koncu se je napovedala še Sofija. Tak premik je ogromen logističen zalogaj, še zlasti ob prej naštetem. Po premisleku sva ugotovila, da bivanje, krajše od enega šolskega leta, ni zelo smiselno, prav tako pa smo želeli v angleško govoreče okolje. Če k temu dodamo še naprednost ameriške medicine, je bila odločitev na dlani. Uspešno sem kandidiral za Fulbrightovo štipendijo in prejel vabilo za gostovanje na univerzi Stanford. Hkrati pa so me pri tem lepo podprli tudi v moji službi, na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.

Kristina: Smo pa zaradi epidemije nato odhod prestaviti za eno leto, kar nam je morda nekoliko koristilo pri pripravah, hkrati pa skoraj do zadnjega sploh ni bilo jasno, ali bo odhod lani poleti sploh izvedljiv. Pa smo šli …

 Ogledali so si tudi slavni napis Hollywood. FOTO: osebni arhiv

Urh, kako bi nam preprosto povedali, kakšna je ta izkušnja za vas s strokovnega vidika? 

Urh: Gostujem kot raziskovalec in docent na medicinski fakulteti univerze Stanford. Moje bivanje je predvsem raziskovalno, spremljam pa tudi redne sestanke nekaj zame zanimivih kliničnih skupin (ne smem pa delati s pacienti, ker nimam ameriške licence). Občasno tudi predavam. Ukvarjam se s proučevanjem genetskih in drugih značilnosti različnih presnovnih motenj (dislipidemije, sladkorna bolezen), delovno mesto imam v raziskovalnem laboratoriju. Bo pa leto res hitro naokrog.

Kako pa sicer gledate na ameriško zdravstvo v primerjavi s slovenskim?

Urh: Ameriška medicina je raziskovalno vodilna v svetu. Zadnjič sem nekje prebral, da ima samo San Francisco z okolico prek 200 Nobelovih nagrad, velik delež na polju biomedicine – to je za nas povsem nepredstavljivo. Klinična medicina pa je tudi izvrstna, vendar povezana z bistveno višjimi stroški, zelo visokimi cenami storitev, tudi na račun precej višje vrednotenega dela zdravstvenega osebja in storitev ter različnih zavarovanj za primere odškodnin. Za ljudi z dobrimi zavarovanji je odlično poskrbljeno, tudi ni čakalnih vrst. Ostali pa lahko večinoma računajo na slabšo oskrbo kot pri nas ali pa morajo celo sami poravnati enormne stroške zdravljenja, kar je za nas k sreči nepredstavljivo. V večji meri kot pri nas se tu pričakuje, da je vsakdo odgovoren zase, tudi za svoje zdravje.

Kristina: Sama sem kot pacientka izkusila ameriško zdravstvo. Zaradi abscesa dojke ob dojenju sem bila primorana iti v bolnišnico. Najprej so preverili moje zavarovanje, stroški bi sicer bili zelo visoki, več tisoč dolarjev. Sama zdravstvena oskrba pa se mi je zdela zelo strokovna.

Več o izkušnji življenja družine Grošelj v Silicijevi dolini preberite v novi Naši družini.