»Skrivnost liturgije priteka v življenje najprej po molitvi,« je zapisal Jean Corbon v knjigi Liturgija iz izvira. »Mesto, kjer reka žive vode postane izvir v človekovem bivanju, je njegovo srce. Liturgija bo živela iz molitve srca. Tu moramo prestopiti osebni prag, tu se vse odloča. Toda na ta prvi klic težko odgovorimo. Če se izvijemo, naša slavja postanejo goli obredi, liturgija ostane tuja našemu bivanju. Če pa se odločimo za molitev, za ponižno molitev, s predanostjo Svetemu Duhu, tedaj naše bitje sestopi v srce in se zbere pri svojem viru. Za nas bivanjsko izhaja celotno dogajanje živete in obhajane liturgije od tukaj.«

Preganjajo nas roki, številne obveznosti in namesto da bi zajemali pri izviru žive vode, se zadovoljimo s povprečjem. »Duh je sicer voljan, a meso je slabotno« (Mr 14,38). Ko se znajdemo v preizkušnjah ali se soočamo z dolgim zdravljenjem, je soočanje z našo slabotnostjo toliko konkretnejše. Ni pa samoumevno, da bomo lahko prejeli obhajilo, s...