Solčava je najredkeje naseljena občina na Slovenskem, po gostoti naravnih in drugih zanimivosti pa je v samem vrhu. Mnoge so posejane tudi ob Solčavski panoramski cesti, ki jo lahko prevozimo z avtom in gorskim kolesom ali prehodimo peš. Zaradi slikovite narave, lepih razgledov ter urejenih počivališč z informativnimi tablami in klopmi je izlet po njej kratkočasen, čeprav ga raztegnemo na ves dan.

Občina Solčava, imenovana tudi Solčavsko, leži v objemu Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, med katerimi so ledeniki oblikovali vzporedne doline Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot. Velika je 103 kvadratne kilometre in ima malo čez petsto prebivalcev, ki živijo v naseljih Solčava, Robanov kot, Logarska Dolina in Podolševa. Na območju je veliko samotnih kmetij: Bukovnikova v Podolševi na nadmorski višini 1.327 metrov je najviše ležeča kmetija v Sloveniji. V občini so skupno kar 104 znamenitosti, ki imajo status naravne vrednote. Robanov kot in Logarska dolina sta razglašena za krajinski park.

22-KRAT ČEZ REKO

Solčavsko je bilo do konca 19. stoletja težko dostopno, saj je prehod ob Savinji zapirala skalnata Igla. »Ta je razklana pečina; skozi njo pelja ozka pot kakih 10–15 sežnjev visoko nad bobnečo Savinjo. Desni kos Igle je podoben visokemu stebru, levi kos pa je skalna stena sklenjena z strmo planino; ta steza je res čudna skozi Iglino uho in potem dalej naprej, bolj za koze, kakor pa za ljudi. Skoro bi me bila omamica prejela in noge so trepetale, ko sem nenavadno pot prestal,« je leta 1877 v listu Slovenski gospodar zapisal France Šrol.

Šele leta 1894 so zgradili cesto iz Luč. »Prej je držala tod le slaba steza in so morali vozniki 22krat prebroditi Savinjo. Stezo, ki je vezala Solčavo z Logarsko dolino, so razširili v vozno pot šele 1924. Toda za avtobusni promet je postala ta pot sposobna šele po nadaljni razširitvi 1930. Zato ni čuda, da je bila občina do nedavna tako rekoč odrezana od svoje okolice. Zveza Solčave z Lučami je bila tako slaba, da so bili ondotni prebivalci gospodarsko usmerjeni na Koroško, zlasti na Železno Kaplo. Ti stiki so se kazali tudi v mnogih rodbinskih zvezah Solčavanov s Korošci, ki so zanesli vidne vplive koroškega narečja v tukajšnjo govorico,« piše v Krajevnem leksikonu dravske banovine iz leta 1937.

V ZAVETJU MARIJE SNEŽNE

Stara zgodba pravi, da je neki hlapec v Solčavi oral z voloma, ki sta nenadoma obstala in začela z nogami kopati po tleh. Čeprav ju je priganjal in tepel, se nista premaknila naprej. Ko sta nehala kopati, sta pokleknila. Hlapec je videl, da klečita pred Marijinim kipom. Takoj je tekel povedat, kaj se je zgodilo in kmalu so začeli tam zidati cerkev. Toda vse, kar so naredili podnevi, je naslednje jutro stalo na drugem kraju – kjer je še danes cerkev. Menda zato, ker je Marija vedela, kaj se bo zgodilo. Druga zgodba namreč pravi, da je bilo v Matkovem kotu tedaj veliko jezero, v katerem je živel lintver (zmaj). Ta je prekljuval skalo, ki je zapirala jezero, zato je nastala povodenj, ob kateri je voda segala do cerkvenega praga v Solčavi.

Zgodovinski podatki nimajo posluha za take zgodbe. Pravijo, da je prva cerkev v Solčavi stala že pred letom 1225, sedanjo pa so pozidali v drugi polovici 15. stoletja. V njej je dragocen kip »solčavske Marije«, ki spada med najstarejše Marijine kipe pri nas.

Solčava je razpotegnjena, vendar so najpomembnejše stavbe blizu skupaj. Ob glavni cesti pod cerkvijo so leta 2011 odprli Center Rinka, v katerem lahko dobimo podatke o prenočiščih, gostinski ponudbi in znamenitostih, med njimi knjižico o panoramski cesti. V stavbi je stalna razstava o naravi in življenju na Solčavskem, ki sta ga močno zaznamovala gozdarstvo in ovčereja. Danes je pomemben vir prihodkov tudi turizem.

V spodnjih prostorih župnišča pa so uredili razstavo o 240 milijonov let starih triasnih vretenčarjih v Kamniško-Savinjskih Alpah. To območje je namreč eno od treh na svetu (poleg Centralnih Alp v Italiji in nahajališč na Kitajskem), kjer so našli njihove fosile. V župnišču si lahko ogledamo tudi zbirko metuljev s Solčavskega in razstavo o vrtovih na Solčavskem.

PO PANORAMSKI CESTI NAVKREBER ...

Ker smo se dobro založili s podatki, lahko končno krenemo na pot. Malo pred Centrom Rinka, gledano iz smeri Luč, zavijemo desno proti Podolševi. Cesta se takoj stisne k potoku, zavijuga navkreber mimo travnikov in samotnih hiš ter nas čez kilometer pripelje do odcepa h kmetiji Ravnčar – Podbrežnik. Če gremo za stavbami čez potok in naprej po označeni stezi, pridemo v dvajsetih minutah do 700 let stare in 13 metrov visoke solčavske tise, ki je med najbolj znanimi drevesi na Slovenskem.

Nad kmetijo se cesta kmalu skrije v gozd in izgubi asfaltno prevleko. Gre celo malo navzdol, kot bi jemala zalet za vnovičen vzpon. Ko se svet odpre, se za našim hrbtom pokaže Raduha. Klanca ni konec. Za odcepom proti planini Grohot in mostom prispemo do razgledišča pri kmetiji Macesnik. Ob osnovni različici panoramske ceste so pred kratkim uredili dvanajst točk s klopmi in informativnimi tablami. Njihova zaščitna znaka sta kip lintverja in lik pastirčka Krištofa.

Čez nekaj sto metrov je vzpona vendarle konec in cesta nas po ravnem pripelje do turistične kmetije Rogar. Lesen medved nas vabi k uro oddaljeni Potočki zijalki (1675 m), kjer je paleontolog Srečko Brodar v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno izkopaval ostanke jamskih medvedov in levov ter orodij naših davnih prednikov, med katerimi je najbolj znana najstarejša šivanka na svetu. Od 115 metrov dolge jame se lahko po planinski poti vzpnemo še na vrh Olševe (1929 m). Naslednja postaja ob panoramski cesti je turistična kmetija Strevc. Blizu nje stoji cerkev Svetega Duha z vencem belih gora v ozadju. Prvo cerkev na tem kraju so menda postavili že v 15. stoletju, sedanja pa je iz leta 1891.

... IN NAVZDOL

Cesta znova izgubi asfaltno prevleko in se spusti skozi gozd do mineralnega izvira Železna voda, ki je od leta 1987 zavarovan kot naravni spomenik. Voda je kislega okusa in vsebuje veliko železa, magnezija in kalcija. Znana je po zdravilnih učinkih, zato je izvir precej obiskan.

Ko se svet odpre, zagledamo razgledišče pri izletniški kmetiji na Klemenčem. Na lesenem pomolu se kar ne moremo nasititi lepega razgleda na Logarsko dolino, Ojstrico, Planjavo in Mrzlo goro, pogled pa nam odplava tudi do Raduhe in Olševe. Kogar zanimajo podrobnosti, lahko prisloni oko k daljnogledu in spleza po skalovju na vrhove, kjer počivajo planinci.

Mimo razgledne točke Pastirkovo se spustimo do ceste s Pavličevega sedla in po njej v dolino. A ne prehitro, da ne spregledamo zmaja nad Šikančevo zijavko. V tej jami, do katere vodijo lesene stopnice, je v začetku prejšnjega stoletja živel vaški posebnež z ženo in otroki.

Malo naprej se v desno odcepi cesta v Logarsko dolino. Kogar prevožena pot ni utrudila, se lahko odpravi proti slapu Rinka in drugim zanimivostim v dolini, mi pa jo bomo kar takoj ucvrli proti Solčavi, kjer bo naslednji teden, na god Marije Snežne, občinski praznik. Kot kaže, bo vreme takrat nekoliko hladnejše, zato bo vožnja po panoramski cesti še prijetnejša kot v vročih julijskih dneh. n

OSNOVNI PODATKI

Pot: Po Solčavski panoramski cesti se iz Solčave vzpnemo na pobočja Olševe. Od cerkve Svetega Duha v Podolševi pa se spustimo do ceste s Pavličevega sedla in vrnemo v Solčavo. Osnovna različica poti ima dva dodatka (v Matkov kot in proti planini Grohot), lahko pa jo podaljšamo tudi v Logarsko dolino. Del poti vozimo po makadamu, del po asfaltu.

Dolžina: 24 km (osnovna različica).­

Višinska razlika: 580 m (med najnižjo in najvišjo točko).

Težavnost: srednja. Prvih šest kilometrov vozimo kar pošteno navkreber.