Tako šolanje na domu kot šolanje v šoli imata svoje pluse in minuse, kot je pač na vseh področjih našega življenja in delovanja. Za mnenje o tej tematiki smo povprašali Gito Matejo de Laat, mamo treh otrok, ki svoje otroke že 11 let šola na domu, in Andrejo Peklaj Zibelnik, učiteljico slovenščine, ki 28 let poučuje na eni izmed osnovnih šol v okolici Ljubljane ter dela tudi v šolski knjižnici.

Gita Mateja de Laat je po izobrazbi univ. dipl. zgodovinarka in direktorica Zavoda za razvoj šolanja na domu (Zavod ŠND), kjer nudijo izobraževanja o temah, ki se dotikajo šolanja na domu, poleg tega pa nudijo mentorstvo doma šolajočim staršem in učno pomoč za šolarje na domu. 

»Šolanje na domu sem začela raziskovati zaradi naše pozitivne izkušnje z njim. Tem pozitivnim izkušnjam sem želela poiskati znanstveno podlago in ugotovila, da je ne primanjkuje. Večina znanstvenih raziskav o šolanju na domu ugotavlja, da so šolarji na domu učno uspešni in imajo dobro razvite socialne veščine,« pove Gita Mateja, ki je tudi avtorica dveh knjig: Kam pa ti hodiš v šolo? in Mami, a greva dragulje kopat?

Kako poteka dan doma šolajoče družine, je odvisno on njenih danosti in potreb oz. potreb in lastnosti otroka. Nekatere družine imajo strikten urnik in se ravnajo po njem, nekatere pa so bolj prilagodljive. Oboje omogoča učinkovit učni proces, saj so si otroci različni in potrebujejo različne pristope. (Gita Mateja de Laat) 

»Šolanje na domu omogoča bolj učinkovito učenje« 

»Največja prednost je bolj učinkovito učenje, saj se otrok v eni tretjini časa nauči dvakrat več. Učenje znotraj šolanja na domu poteka znotraj vzajemnega odnosa med staršem in otrokom, ki je nujna podlaga za učinkovito in prijetno učenje, o čemer se učijo tudi bodoči učitelji. Učenje praviloma poteka "ena na ena". Za učenje porabimo veliko manj časa, saj ni nepotrebnega balasta, kot so neizkoriščene minute učne ure, ni odmorov in prestavljanja iz ene učilnice v drugo, ni poti v šolo, ni poti iz šole itd. Tako nam ostane dovolj časa, da se otrok posveti tudi temam, ki se jim, če bi hodil v šolo, ne bi mogel,« je prepričana direktorica Zavoda ŠND. »K učinkovitosti učenja in kvaliteti znanja prispeva tudi to, da otroka lahko poučujemo na način, ki mu najbolj ustreza: omogočimo mu učenje preko izkušnje (v naravi, kulturnih ustanovah itd.), s pomočjo različnih učnih materialov, se veliko pogovarjamo o temah, ki ga zanimajo, gledamo dokumentarce, beremo knjige …«

Otrok je pri učenju kar se da aktiven, kar je najboljša možna podlaga za optimalen razvoj kognitivnih sposobnosti. (Gita Mateja de Laat) 

Socialni stiki med vrstniki

»Zelo pomembna prednost šolanja na domu je tudi neoviran razvoj socialnih veščin. To je sicer glavna tarča kritikov šolanja na domu, ki jih najbolj skrbi, da se otroci, ki so šolani na domu, kasneje ne bodo sposobni vključiti v skupino vrstnikov v srednji šoli ali pa v delovno okolje, ko bodo v službi. Potrebno se je vprašati, kakšni ljudje so v družbi najbolj priljubljeni in uspešni. Tisti, ki so samozavestni, proaktivni, samoiniciativni, ki imajo izdelane notranje vrednote, izdelane cilje, ki jih v življenju hočejo doseči, ter vizijo, kako lahko kar najbolj konstruktivno prispevajo skupnosti, katere del so. Vse te lastnosti šolanje na domu neguje in razvija zaradi načina učenja, ki ga omogoča. Ali šola tudi neguje in razvija te lastnosti?« se sprašuje Gita Mateja de Laat. 

»Za zdrav razvoj socialnih veščin so najpomembnejši starši.« FOTO: Pexels. 

»Otroci, ki hodijo v šolo so bolj socializirani in pripravljeni na življenje,« pa pravi Andreja Peklaj Zibelnik. »Prav tako se učenec v skupini navaja na sodelovalno učenje, medvrstniško komunikacijo in odnos do avtoritete strokovnih delavcev. Šolanje v šoli da učencem poleg znanja še socialne stike s širšim in raznolikim krogom ljudi. Učenec se sooča z vsakodnevnimi situacijami, ne nujno pozitivnimi, razvija odnos do soljudi in spoznava življenjske vrednot ter si oblikuje svoje mnenje o dobrem in slabem.« 

Motivacija najstnikov za učenje je zahtevna naloga, pri kateri je družba motiviranih sošolcev in pozitivna klima v skupini zagotovo velik doprinos k njegovemu učenju, počutju in zdravi tekmovalnosti. (Andreja Peklaj Zibelnik) 

De Laatova pa meni, da so »za zdrav razvoj socialnih veščin najpomembnejši starši oz. kvaliteta odnosa, ki ga otrok zgradi z njimi. Znotraj tega odnosa otrok prevzema vrednote in vzorce obnašanja; bolj ko je zdrav ta odnos, bolj zdrave so vrednote in vzorci obnašanja. Te potem otroci preizkušajo, trenirajo, vadijo, preoblikujejo znotraj druženja z vrstniki. Druženja z vrstniki torej ne moremo in ne smemo enačiti s socializacijskim procesom. Šolarji na domu torej niso prikrajšani, kar se tiče socializacije in druženja, zagotovo pa razvoj socialnih spretnosti poteka drugače in po mojem mnenju bolj kvalitetno od tistega v šolah.«

»Otroci v šoli lahko uporabljajo različne didaktične pripomočke za ponazoritev pri nekaterih predmetih.« FOTO: Pexels.

»Kot dolgoletna učiteljica vidim pri šolanju otrok v šolskem okolju veliko prednosti, ki jim jih domače okolje ne more ponuditi,« trdi Andreja Peklaj Zibelnik. Prva prednost je »zelo dobra strokovna usposobljenost učiteljev (vsi so profesorji na svojem področju, nekateri magistri ali doktorji). Pri šolskem pouku je učenec deležen razlage, utrjevanja in preverjanja različnih predmetnih strokovnjakov. Menim, da razlaga starša ne more nadomestiti deset drugih predmetnih profesorjev. Otrok dobi bistveno več znanja, znanje je bolj kompleksno in široko. Svoje znanje medpredmetno povezuje – doma tega v večini primerov ne počnejo, saj se osredotočajo le na predmete, ki so ocenjeni. Snov, obravnavana v šoli, je tako večinoma bolje utrjena. V šoli imajo učenci učitelja poleg in ga lahko kadarkoli vprašajo, če česa ne vedo. Učitelj je usposobljen za poučevanje, starši v večini niso. Nekateri starši ne znajo prilagoditi snovi svojemu otroku, zahtevajo preveč ali premalo. Starši svoje otroke lahko naučijo tudi napačno. Velika prednost je tudi vključitev v različne dejavnosti (kulturni, naravoslovni, tehniški in športni dnevi, razni projekti in prireditve na šoli) ter vključitev v različne nadstandardne programe, pa tudi boljši didaktični pripomočki za ponazoritev pri nekaterih predmetih – npr. matematiki, fiziki, kemiji.« 

V očeh učencev in v njihovem odzivu lahko takoj razberem, če so razumeli navodila, kaj naj delajo, kako naj delajo, razberem njihove iskrice v očeh. Takoj lahko dobim informacijo, kako močna je njihova notranja motivacijo za učenje. S tem podatkom si lahko tudi takoj pomagam. Na tem gradim, ustvarjam in vodim pouk. (Andreja Peklaj Zibelnik)

Izzivov ne manjka 

»Največji izziv ŠND je nepripravljenost slovenske stroke, da se poglobi v to, kaj šolanje na domu sploh je, ter njihov nezaupljiv in včasih celo sovražen odnos do te oblike izobraževanja, kar močno otežuje otrokov učni proces, saj odnos npr. ravnateljev do šolanja na domu vpliva na odnos učiteljev do šolanja na domu, s katerimi mora sodelovati šolar na domu. Šolarji na domu morajo biti vpisani v šolo, ker pri nas velja šoloobveznost,« pove Gita Mateja de Laat in iz svojih izkušenj doda, da »pogosto učitelji in šole z doma šolajočimi starši sploh nočejo sodelovati. Nočejo jim npr. posredovati preverjanj znanja, s katerimi bo otrok soočen na koncu leta na izpitih. Vemo, da se znanje lahko preverja na več različnih načinov, če pa otrok ne pozna tipov nalog, ki jih uporablja učitelj, na koncu leta ne bo znal pokazati svojega znanja. S tem ne koristijo prav nikomur, še najmanj pa otroku.«

»Tako šolanje na domu kot šolanje v šoli imata svoje prednosti in slabosti.« FOTO: Pexels.

»V času mojega poučevanja se s šolanjem na domu nisem srečala osebno. Izjema je zadnje leto in pol, ki nam je prineslo tudi delo in šolo na daljavo, kar pa ni povsem enako kot šolanje posameznega učenca doma. Na naši šoli se spomnim treh primerov šolanja na domu. V enem primeru je družina šolala učenca doma, ker so pozneje odšli v Avstralijo. Učiteljica, v katere razred je bil učenec vpisan, je bila z družino v stalnem stiku. Sama sem zaznala njeno kar precejšnjo dodatno obremenjenost. Je pa trenutna situacija v času epidemije koronavirusa marsikaterega starša in otroka oz. mladostnika potisnila v odločitev šolanja na domu, saj so vplivi z različnih strani tolikšni, da se sama ne čudim njihovi odločitvi,« zaključi svoje razmišljanje Andreja Peklaj Zibelnik.