Foto: Tatjana Splichal

Dobrih deset kilometrov severno od državne meje v zavetju senčne strani Alp v dolini Rož na poti od Beljaka do Celovca že več kot stoletje deluje zasebna dvojezična katoliška izobraževalna ustanova, v njej sta danes Višja šola za gospodarske poklice in prvi dvojezični vrtec na avstrijskem Koroškem. Višja šola je letos prejela odlikovanje 41. Tischlerjeve nagrade za zasluge za izobraževanje številnih generacij mladih, za prizadevanja za ohranitev slovenske jezikovne in narodne identitete ter za povezovalno vlogo med narodoma na Koroškem in sosednjima državama.

Za vzgojo srečnih ljudi

Na vhodu obiskovalca najprej pozdravi ustanovitelj, doprsni kip tedanjega šentpetrskega župnika Mateja Ražuna. Njegovo vodilo je bilo, da šola ne sme le izobraževati, temveč tudi vzgajati. To poslanstvo uresničujejo še danes, njihovo vodilo je »Šola za življenje«, ki v središče postavlja človeka. Mladim v petih letih ne posredujejo le splošne izobrazbe, jezikovne pestrosti in znanja sodobnega gospodarstva, temveč se trudijo tudi za odgovorno vzgojo za versko življenjsko usmerjenost in strpnost.

Izobrazba temelji na krščanskih vrednotah. Dušo so šoli na prošnjo in povabilo Ražuna dale šolske sestre, ki so se vsa leta prilagajale potrebam človeka, družbe in časa.

»Prizadevamo si, da damo to, kar mlad človek danes potrebuje, da dobi delovno mesto in postane srečen človek. Ni vse le v znanju, to je podlaga, pomembno je tudi srčno oblikovanje, vrednote, kar v življenju potem nosi,« opomni hišna predstojnica s. Veronika Supan. Nekoč so poučevale le sestre, s časom so učiteljski zbor začeli dopolnjevati laiki, danes zaradi majhnega števila in staranja sester v zbornici med 25 profesorji poleg s. Veronike, ki tu dela že 30 let, sedi le še s. Urša Šebat. »Zdaj delamo bolj v ozadju, a še vedno je to naš apostolat,« pravi s. Veronika.

Kakšen je program in česa vse se v šoli naučijo mladi, si preberite v novi številki Družine.