Bogat duhovno - kulturni večer je z uvodnim nagovorom začel domači župnik Franci Bizjak. V nadaljevanju smo prisluhnili Janu Zajcu, ki je predstavil red svetega Frančiška in svete Klare. Sledil je pogovor z avtorico Daniéle Gatti in njenim možem Maxom Gattijem, ki sta skupaj s prevajalko Marjano Mihelčič predstavila knjigo, vtise o nastajanju in postopku kanonizacije blažene Marije Celine. Večer so z glasbenimi točkami pod vodstvom Valerije Žabkar popestrili Amadej Žabkar, Neža Mihelič, Dolores Žabkar, Nadja Čampa, Marcel in Tobija Žabkar. Predstavitev je povezovala Jelka Pakiž.

Predstavitev knjige v Sodražici. FOTO: arhiv prirediteljev

Kdo je bila bl. Marija Celina?

Blažena Marija Celina darovanja (1878-1897), Ivana Germana Castang, se je rodila v verni družini v francoski vasici Nojals. Bila je peta izmed dvanajstih otrok in po odhodu sestre v samostan kot najstarejše dekle pomagala materi pri vzgoji in skrbi za otroke. Pri štirih letih je zbolela za otroško paralizo, zaradi katere je šepala celo življenje. Na stopalu se ji je pojavila tudi kronična razjeda, ki je ostala njena spremljevalka do smrti. Njeno premikanje je postalo počasnejše, njen duhovni tek pa je postal sprint na kratke proge, v katerem je presegla samo sebe in živela globoko notranje življenje. Bila je Frančiškova duša, ki je že v zgodnjem otroštvu razumela uboštvo, pokorščino in čistost. 

Bl. Marija Celina je pri dvanajstih letih sprejela odločitev, da Bogu daruje vse za rešitev svoje družine.

Družina je leta 1887 izgubila vse premoženje in se za tri leta preselila v zasilno zavetje na travnik Salbert. V letih na travniku je postopoma izgubljala sebe, a je v njeni notranjosti še bolj rastel prostor za Boga. Že v rosni mladosti, predno se je njen cvet odprl in razširil dišave, se je zaradi družinskih razmer odpovedala mnogim našemu svetu samoumevnih stvarem – hrani, postelji, lastnim potrebam in šolanju. Pri dvanajstih letih je sprejela odločitev, da Bogu daruje vse za rešitev svoje družine. Takšna odločitev zahteva treznost besede, ki je je bila deklica sposobna. Popolnoma je dojela besede, da »ni večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za tiste, ki jih ljubi«. 

Obiskovalci večera so z zanimanjem prisluhnili zanimivi predstavitvi. FOTO: arhiv prirediteljev

Znova so se preselili, tokrat v Bordeaux zaradi nove očetove službe, kjer so umrli trije mlajši bratje, kmalu zatem še mati in starejši brati. Ob izgubi mame je že živela v dekliškem zavodu Nazaret, kjer se je v tišini notranjega sveta pripravljala na vstop v samostan. V polnosti je posnemala Marijo in tako kot ona v svojem Nazaretu molila, delala, trpela in darovala. Zaradi smrti najbližjih in odmaknjenosti od družine se je njen občutek samote in odrinjenosti še povečal. Sama je rekla: »Želim si dobro trpeti«, in res je z lahkotnostjo duhovno zrele osebe prenašala vse izzive na poti. Pozabljala je nase, v njej pa se je širil prostor za Boga, ki ga je ljubila z vsem, kar je in kar ima. V skritosti duha se je pogovarjala z Njim in po vseh letih stran od tabernaklja je v zavodu prišla na svoje mesto v molitvi pred Najsvetejšim. 

Bl. Marija Celina si je že od ranega otroštva želela postati redovnica.

Že od ranega otroštva si je želela postati redovnica. Želja se ji je leta 1896 izpolnila, ko je vstopila v klariški samostan Ave Marija v Bordeauxu. V samostan je prišla kot neobrušen diamant, ki ga je bilo treba le malo oblikovati. Med sestrami je kot novinka umrla v sluhu svetosti leta 1897, stara komaj 19 let. Njeno duhovno pot in ljubezen do Boga ter bližnjih najbolje predstavi sama z besedami: »Prišla sem, da vzamem svoj križ. Torej se ponudim Jezusu v dar kot žrtev. Rekla sem mu: 'Do sedaj sem Vam darovala vse, čustva, misli … Ali naj bom danes manj velikodušna? O. ne! Tukaj sem! Režite, žgite, sekajte, delajte z menoj kakor Vam je všeč, samo da bo moja ljubezen do Vas vedno bolj rasla. To je vse, za kar Vas prosim.'« Na svoji poti je sledila Jezusu, ki je v njen zbujal hrepenenje po nadzemeljskem.

Večer so popestrili tudi z glasbenim programom. FOTO: arhiv prirediteljev

Vez s Sodražico

Po Božji previdnosti je leta 1928 njena podobica prišla v roke na smrt bolni Mariji Kozina iz Zapotoka pri Sodražici, ki je na njeno priprošnjo čudežno ozdravela in vstopila v samostan klaris v Splitu. Kot otrok je imela dvoje preroških sanj. Prve so bile temačne, saj je sanjala o svoji družini, ki leži v potokih krvi. V samostan je leta 1942 prišlo sporočilo, da so partizani ubili njena starša in brata. Druge sanje so bile polne svetlobe in notranjega veselja. Dolina, kjer sta tekli dve reki in hrib, ki se je dvigal ob njunem sotočju. Na obzorju so se dvigale gore in smrekovi gozdovi. Leta 1978 je skupaj s sestrama Martino Katarino Ambrož in Valerijo Jozefino Petrič ustanovila samostan klaris v Nazarjah: redovnice so se tako po skoraj 200 letih vrnile na naše ozemlje, na prostor otroških sanj s. Marije Imakulate.

Daniéle Gatti se je rodila 25. oktobra 1945 v bližini rojstne vasi bl. Marije Celine. Na univerzi v Bordeauxu je študirala francoščino. Poročila se je z Maxom Gattijem, s katerim imata štiri otroke. Leta 1986 so njenega moža imenovali za sodnika v Francoski Polineziji, zato sta se z družino preselila tja. Gospod Gatti je bil imenovan za vicepostulatorja za beatifikacijo s. Marije Celine. Avtorica se posveča pisanju, poleg danes predstavljene knjige je napisala tudi Dvoje sanj Marije Kozina: Vrnitev klaris v Slovenijo.

Živahen pogovor ob predstavitvi. FOTO: arhiv prirediteljev

Predstavitev se je začela z izpostavitvijo relikvij bl. Marije Celine, med katerimi je nekaj njenih las, košček bombažnega blaga, v katero je bilo zavito telo v krsti, košček obleke, ki jo je nosila, in košček krste, v kateri je bila najprej pokopana. Sledila je sveta maša in na koncu predstavitev knjige. Max Gatti je predstavitev začel s povezavo med Marijo Celino in Marijo Imakulato ter relikvijami. Vse relikvije bodo ostale v samostanih klaris po Sloveniji. Povedal je, da je za Celinino kanonizacijo potreben samo še en čudež. Gospa Daniéle Gatti je na kratko predstavila vsebino knjige in prelomne točke življenja »male cvetke«, ki je po vsem svetu postala znana kot svetnica dišav. Osebnost male svetnice je bila močna in kontemplativna. Bila je zvesta molitvi in je globoko doživljala pobožnost pri prejemanju svete evharistije. Posebej je izpostavila veselje sestre Marije Celine skozi trpljenje, ki ga je v polnosti živela z Bogom, in to avtorico posebej navdihuje na njeni duhovni poti. Ključ do tega veselja je popolno darovanje Bogu, tako kot so to poleg male Celine živeli sveti Frančišek, sveta Klara in s. Marija Imakulata. Knjigo je napisala, ker vidi pomembnost v pričevanju kot obliki evangelizacije. Osnova za njeno delo je bila prva knjiga, ki jo je predstojnica samostana zapisala po smrti bl. Marije Celine. V kratkem letu, ki ga je svetnica dišav preživela v samostanu, se je predstojnica zavedala njene svetosti in začela zapisovati, kar je povedala. Kmalu po njeni smrti zaradi tuberkuloze so se na njeno priprošnjo začeli dogajati čudeži. Za vse ljudi je mala Celina pogosto ponavljala: »V nebesih ne bom pozabila na nikogar.«

Božja roka je že drugič povezala Slovenijo, Francijo in Francosko Polinezijo ter v duhu dveh sester klaris omogočila čudovit duhovno – literarni večer, ki se je zaključil s pogostitvijo pred cerkvijo Marije Magdalene.