Pronicljiva in teoretsko dobro podprta raziskava

»Disertacija Vilme Purič je pronicljiva, teoretsko dobro podpr­ta in metodološko odlično izpeljana raziskava literature, ki nastaja na kulturno in jezikovno specifičnem, s travmatičnimi zgodovinski­mi izkušnjami obremenjenem obmejnem prostoru,« je zapisala dr. Irena Novak Popov.

Odlikuje jo zmožnost povzemanja dosedanjih literarnovednih dosežkov, poleg slovenskih so tudi relevantni italijanski, premišljen izbor primerov in problemsko osredotočena interpretacija, zmožnost sintetiziranja za­ključkov in pregledno strukturiranje besedila.

Sklicuje se na priznane raziskovalce in kritike, ki so tako kot Puričeva, politična in kulturna ozadja spoznavali od blizu (M. Jevnikar, J. Pogačnik, T. Kermauner, M. Pirjevec, M. Košuta, D. Bandelj), slovensko tržaško literaturo pa razlagali kot regionalne posebnosti, partikularnosti in odprtost za govorice in sporočila drugega, s čimer je skozi vso zgodovino bogatila nacionalno literaturo.

Vilma Purič pripada generaciji tržaške manjšine, ki je morda zadnja še zmožna v tako precizni, terminološko dosledni in hkrati z individualnim slogom obarvani slovenščini oblikovati obsežno znanstveno besedilo.

V dejstvu, da je disertacija nastala na ljubljanski Filozofski fakulteti, vidi Irena Novak Popov avtoričino ambicioznost ter hkrati priložnost za nujno potrebno globlje poznavanje, priznavanje in vključevanje doslej marginaliziranega predmeta literarne vede v osrednji Sloveniji.


Rafko Dolhar


Izšla je dvajseta knjiga Rafka Dolharja

Rafko Dolhar se je rodil na Trbižu v Kanalski dolini leta 1933. Maturiral je na Slovenskem znanstvenem liceju v Trstu leta 1952. Leta 1963 je v Padovi doktoriral iz medicine. Leta 1965 se je specializiral iz medicine dela in leta 1971 iz športne medicine. Od leta 1968 do upokojitve leta 1994 je bil profesor anatomije človeka na naravoslovni fakulteti tržaške univerze.

Leta 1966 je bil izvoljen v tržaški občinski svet in tam zastopal stranko Slovenska skupnost do leta 1976. Zadolžen je bil kot odbornik za socialno skrbstvo (1970–1974) in odbornik za zdravstvo (1974–1976).

Ima zaslugo za prve dvojezične cestne table v tržaški občini (Križ, Trebče in Bazovica), ni pa mu uspelo poimenovanje vsaj nekaterih ulic po zaslužnih slovenskih osebnostih.

Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva književnikov Primorske. Po deset let je bil podpredsednik in predsednik upravnega sveta Stalnega slovenskega gledališča v Trstu.