Kot mlada raziskovalka sem prebrala domala vse Trstenjakove knjige, najgloblji pečat je v meni pustila Človek, končno in neskončno bitje. Ovedla sem se, da je cilj prizadevanja vsake znanosti človek sam in je hkrati tudi edino merilo vseh rezultatov, česar med študijem nihče ni posebej poudaril.

Podobno kot Trstenjakova dela so se me dotaknila tudi dela Zygmunta Baumana, ki je prvi opazil, da se še nihče v sociologiji ni vprašal po vzrokih holokavsta. Kako je mogoče, da je 20. stoletje z najvišje razvito znanostjo in tehnologijo bilo sposobno industrije smrti, strahotnega zločina brez primere. Njegov odgovor je pretresljiv. Krivdo vidi v visokem tehnološkem razvoju, ki ga omogoča znanost, v visoki stopnji birokratizacije družbe, kjer vsakdo opravlja zgolj drobec v celotnem procesu, ne da bi se vpraševal o smislu in namenu (lastnih) odločitev. Temu ustrezno se nihče ne čuti za ničesar (so)odgovoren. Z ozirom na sodobno družbo, tavajočo med izgubo smisla in zanikovanjem trad...