Vatikanska sodna preiskava, ki se je začela s prodajo nepremičnine v Londonu, in sojenje, ki ji je sledilo in je še vedno v svoji začetni fazi, se v ničemer ne moreta primerjati z drugimi preiskavami in sojenji, ki so jih v zadnjih desetletjih opravili v Vatikanu. To je razvidno tako iz števila oseb, ki so bile podvržene preiskavi in zatem obtožene, številnih zbranih pričevanj in uporabljenega računalniškega gradiva kot iz števila in teže storjenih ugotovljenih kaznivih dejanj ter kompleksnosti različnih med seboj prepletenih dogodkov. Vse se je začelo z notranjo preiskavo, ki jo je pred skoraj tremi leti odobril papež Frančišek, ki je večkrat poudaril pomembnost dejstva, da so opozorila na domnevne nepravilnosti in poznejše prijave prihajale iz vatikanskega nadzornega sistema. Lahko torej zatrdimo, da je začetek procesa predstavljal in predstavlja dokaz vzdržljivosti, pravi »test stresa« za pravosodni sistem mestne države Vatikan.

Začetek procesa predstavlja dokaz vzdržljivosti, pravi »test stresa« za pravosodni sistem mestne države Vatikan.

Med posebnostmi je bilo zagotovo sklicevanje na postopkovni zakonik, drugačen od tistega, ki velja v Italiji. Dokumentu Finocchiaro Aprile iz leta 1913 so bila v zadnjem času dodana nekatera zelo pomembna pravila, vsekakor še preden je preiskava dobila sedanje obrise. To je povzročilo objektivne težave za vse vpletene v postopek, ki morajo ta zakonik uporabljati v dejanskih razmerah, saj jih zakonodajalec pred sto leti ni mogel predvideti. Dovolj je omeniti na primer prisluškovanje ali zaseg in uporabo računalniške opreme. Po drugi strani se je Urad promotorja pravice, vatikanski javni tožilec, ki je izvajal preiskave izključno ob sodelovanju žandarmerije kot pravosodne policije, pogosto soočal z zelo zapletenimi vprašanji brez primere: samo pomislimo na ogromno količino dokumentov in na številne sodne odredbe, potrebne za rekonstrukcijo denarnih tokov v tujini, ki sestavljajo obtožni okvir.

Zakonodajalec v postopkovnem zakoniku pred sto leti ni mogel predvideti razmer, v kakršnih se odvija današnji proces.

Kot je običajno na začetku vsakega sodnega postopka, so se predhodni ugovori zagovornikov nanašali na nekatere odločitve in ravnanja urada promotorja, ki so temeljili na različnih razlagah zakona, uporabljenega v konkretnem primeru. Gre za fazo, ki jo lahko opredelimo kot »fiziološko« v trenutku, ko je dejavnost, ki jo izvaja tožilstvo, predstavljena sodniku, obramba pa je pozvana, da opravi svojo nepogrešljivo nalogo. Urad promotorja je ob koncu obravnave izrazil »naklonjenost do običajne dialektike med strankami, tožilstvom in obrambo« in hkrati izjavil, da je prepričan o zanesljivosti opravljenih preiskav in pridobljene dokumentacije.

Sodišče Države mesta Vatikan je v dosedanjih obravnavah pokazalo in tudi črno na belem zapisalo v enem od svojih odlokov, da želi zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe in na splošno do sodnega postopka. Slednje načelo je Vatikan uveljavil z zakonom z dne 11. julija 2013, ki je bil objavljen nekaj mesecev po začetku sedanjega pontifikata in je del veljavne zakonodaje v Vatikanu.

Sodišče želi zagotoviti pravičen sodni postopek in pravico do obrambe vsem vpletenim.

Ravno zaradi zagotavljanja pravičnega sodnega postopka in pravice do obrambe je sodišče – po ugovoru obrambe o ničnosti, dvomu o razlagi zakona in zahtevah, ki jih je prejela od samega tožilstva – vrnilo dokumente javnemu tožilcu, da bi ta lahko opravil manjkajoča zaslišanja obtožencev. Kot je znano, je sodišče javnemu tožilcu naložilo, naj predloži vse dokumente, ki so mu bili na voljo, kot so zvočni in video posnetki zaslišanj obdolžencev in prič, opravljenih z instrumenti, ki jih zakonodaja iz leta 1913 očitno ni mogla predvideti.

Urad tožilca je izjavil, da je v skladu z odredbo sodišča z dne 6. oktobra predložil vse zvočne in video posnetke razgovorov v celoti in da so zato »vsi dokumenti, ki so vir dokazov, na voljo v sodni dokumentaciji«. Tožilec je v zvezi z omissis v nekaterih delih zapisnikov o zaslišanjih tudi pojasnil, da »zadevajo izjave, ki niso pomembne« za ta postopek, in da zanje veljajo »zahteve po zaupnosti, ker so bile predmet samostojnih preiskovalnih dejavnosti v drugih postopkih«.

Vsebinska obravnava celotnega sodnega postopka se bo predvidoma lahko začela šele januarja 2022.

Sodišče zdaj, kot je med enim od zaslišanj izjavil predsednik, čaka, da javno tožilstvo opredeli stališča nekaterih obtožencev z zavrnitvijo ali z novo zahtevo za sojenje. Javni tožilec je napovedal, da bo ta del zaključil do sredine januarja 2022, s sprejetjem ugotovitev. Šele po tem, ko bodo tako ali drugače sprejete vse odločitve o drugih izjemah, ki so jih oblikovali zagovorniki in o katerih sodišče še ni odločilo, bo mogoče začeti vsebinsko obravnavo celotnega sodnega postopka, kar bo pomenilo vstop v samo jedro faze sojenja in preučevanje ogromne količine aktov in dokumentov, ki sestavljajo obtožni predlog.

(Vir: Radio Vatikan)