Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60–69)

Je družba razdeljena? 

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. 

Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. 

In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.

Biti oznanjevalec

Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprotnega mnenja celo večina, saj »je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim« (Jn 6,66). 

V njej je jasno pokazal, da nima nikakršnega namena ljudi za vsako ceno prepričevati, jih vleči na svoj mlin, jih podkupovati s kakršnimi koli obljubami. Ne, Kristus je samo oznanjevalec. 

Oznanjevanje pa ni prepričevanje, ni navezovanje nase in na svoje ideje, ni manifestacija, ki naj bi vzbudila neko gibanje med ljudmi, ne, je samo sporočilo, za katerega človek čuti, da ga mora dati svetu, ker to razume kot svojo dolžnost – potem pa naj z njo svet naredi, karkoli že pač hoče. 

»Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta« (Jn 6,65). In vsakomur pač to ni dano. Nekomu je dana ena, drugemu druga pot, prepričan pa sem, da je za vsakega tista, kot je, najbolj primerna.

Svoboda

Kot »profesionalni« oznanjevalec sem tudi sam ničkolikokrat v skušnjavi, da bi se trudil »pritegniti« ljudi v cerkev, da bi skušal »zadržati« mlade po birmi, da bi ... Preberite samo, kakšne glagole uporabljamo, nekaj povsem drugega so od tega, kar svoje učence povsem nedvoumno sprašuje Jezus: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67). 

Zanj je pri učencu na prvem mestu svoboda, ker samo ta zagotavlja, da gre pri vsem skupaj za osebno odločitev, ki bo tudi edina prenesla tako ugodne kot neugodne okoliščine (prim. 2 Tim 4,2). 

Ker si lahko učenec samo, če se za to odločiš, ne pa, če si v to kakorkoli prisiljen: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,69).

Morda pa raje prepričujemo in ne oznanjamo samo zato, ker smo še vedno tako zelo okupirani z uspehom, statistiko, rezultatom, po katerem smo vajeni ceniti svojo vrednost. Kot da ne vemo, da je najlepše oznanilo, ki ga imamo kristjani za svet – drugačen od nas – prav spoštovanje. Ali kot bi rekli z neko drugo frazo, »živi in pusti živeti«.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (34/2021).