Zakrament svetega zakona pomeni, da se mož in žena združita pred Bogom, si obljubita večno zvestobo za vse življenje, medsebojno podporo in skupno skrb za njune potomce. Združuje ju ljubezen, njuna vez pa je pred Bogom večna. Fizično ločitev zakoncev Cerkev dopušča le, »kadar je njuno sožitje iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.« (Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij). Pojem ločitve je dobil drugačen pomen, ko so se začele sklepati civilne zakonske zveze. Pogledali smo, kako so o njih razmišljali, še preden so bile uveljavljene.

"Sv. zakon je od Boga postavljen"



V 19. stoletju je Cerkev vznemirila novost: civilni zakon. Civilna poroka je bila na slovenskih tleh mogoča v času Ilirskih provinc, ko cerkvena poroka uradno ni bila veljavna. Konec 19. stoletja se je znova vnela razprava, da bi bilo v Avstro-Ogrski monarhiji sklepanje zakona mogoče tudi civilno, ne le pred Bogom. Na to se je odzval tudi papež Leon XIII., katerega pismo je bilo v slovenščini objavljeno leta 1880 v dveh številkah časopia Slovenski gospodar.

»Po prizadevanji hudega duha pa nikoli ne manjka ljudi, ki zametujejo vse dobrote odrešenja, in tako zaničujejo prenovitev sv. zakona. V prejšnjih časih so napadali sv. zakon v posameznih točkah; dandanašnji čas pa hočejo kar ves sv. zakon uničiti, čeravno je tako popoln postal v vseh zadevah. Vzrok tej prikazni leži v tem, ker so ljudje zmoteni po krivih filozofih in ker je tak duh med njimi, da jim nobena reč ni tako zoprna, kakor vdanost in pokorščina. Z vso silo delajo na to, da bi posamni, in rodovine in ves človeški rod zaničevali Božjo nadvlado. Ker je pa začetek rodovine v zakonu, zato ti ljudje ne trpe, da bi bil zakon sv. Cerkvi podvržen, prizadevajo si nasprotno, vzeti zakonu vsako svetost in potisniti ga med posvetne reči, o katerih ukazuje država. Zato hočejo vso oblast čez zakone vladarjem izročiti, sv. Cerkvi pa jo popolnem vzeti; pravijo, če je sv. Cerkva o tem kdaj kako pravico imela, da si jo je sama prilastila nepostavno ali z dovoljenjem vladarjev. Zdaj pa, pravijo, je čas, da vladarji to svojo pravico nazaj vzamejo. Iz tega izvira civilni zakon in tiste postave o zadržkih poroke in uradne sodbe o zakonskih pogodbah. Ognjevito in strastno se jemljejo sv. katoliški Cerkvi vse pravice, zapovedovati in določevati o sv. zakonu, in ne jemlje se ozir ne na njeno Božjo oblast, ne na njene modre določbe, ki so narodom, ko so krščansko vero sprejeli, toliko časa ugajale. Naturalisti pa, ki imajo državno vsemogočnost za Boga in s tem veliko zmešnjav delajo, se vendar močno motijo. Ker je sv. zakon od Boga postavljen, in tako rekoč podoba Kristusovega rojstva, zato ima nekaj svetega na sebi, kar ni prišlo od zunaj, ampak že leži v njegovi naravi, in dostojnosti, ki jo ima po naravi, ni dobil zakon od ljudi. Zato sta izrekla naša prednika Inocencij III. in Honorij III., da je zakon nekaj svetega tako pri kristjanih, kakor pri nevernih.



"zakon je neka sveta, z vero v zvezi stoječa reč"

Sklicujemo se na zgodovinske ostanke prejšnjih časov, na navade in naprave onih narodov, ki so se v omiki više povzpeli in ki so imeli čut za pravico. Vsem tem narodom je bila dognana reč, da je zakon neka sveta, z vero v zvezi stoječa reč. Zato so bili z ženitovanjem združeni verski običaji, ki so jih duhovniki opravljali. Celo do nevercev tedaj je imela tako moč narava zakona, spomin na njegov začetek in samovest človečanstva. Ker je tedaj zakon sam po sebi sv. reč, zato ga ne sme vladati posvetna oblast, ampak sv. Cerkev, ker le njej je dana oblast učiti, kar je svetega. Pomisliti pa je tudi, da je zakon zakrament, in ravno zato je zakon pri kristjanih plemenita naprava. O sv. zakramentih pa sme le Kristusova Cerkev postave dajati in ne gre to oblast, naj bo tudi le deloma, izročiti posvetni gosposki. To nam jasno dokazuje tudi zgodovina; kajti vedno je ona določevala o zakonu, tudi v časih, o katerih se ne more trditi, da bi bili vladarji z njo o tem porazumljeni. Ali ni abotno misliti, da bi bil Kristus od Poncija Pilata ali od judovskega kralja Heroda dovoljenja dobil, obsojati mnogoženstvo in razdražen je zakona? Ali je mar sv. Pavel od Tiberija, Kalegule ali Nerona dovoljenja dobil učiti, da ločitve in krvna onečistenja niso dovoljena?

Pameten človek ne bo hotel verjeti, da je sv. Cerkev dala toliko postav o svetosti zakona, o njegovi nerazdružljivosti, o porokah med sužnjimi in svobodnimi, in da je za vse to dovoljenje dobila od rimskih cesarjev, ki so krščanstvo iz celega srca sovražili in le na to merili, da bi krščansko vero s silo in mečem uničili. To se posebno še iz tega razvidi, ker cerkveno pravo dostikrat ni bilo enako posvetnemu, in ker so sv. mučeniki Ignacij, Justin, Atenagoras, in Tertulijan mnoge zakone, ki so bili po posvetni postavi dovoljeni, javno za neveljavne proglasili. In tudi potem, ko so krščanski vladarji nastopili, vendar papeži in v cerkvenih zborih zbrani škofje niso nehali, ravno tako svobodno in pravozavestno sklepati o zakonu, kar se jim je zdelo koristno in času primerno, če prav se ni zmirom ujemalo s posvetnimi postavami. Vsakemu je znano, koliko se je sklepalo o sv. zakonskih zadržkih, o obljubah, o zakonih med raznovernimi, o krvni žlahti, o zločinu, o javni poštenosti, na cerkvenih zborih v Illiberi, Arlesu, Kalcedonu, Milevi in na drugih, in kako so bili ti sklepi včasih protivni posvetni oblasti. Vladarji sami si niso v tej stvari nobene oblasti pripisovali, ampak priznali, da o sv. zakonu nimajo drugega odločevati, ko svete zapovedi cerkvene o sv. zakonu spoštovati in braniti. In če so kaj določili o sv. zakonskih zadržkih, pristavili so precej, da imajo za to dovoljenja od sv. Cerkve. Vedno so bili navajeni, o prepirih zaradi ločitve ali kake druge sv. zakon zadevajoče stvari poizvedeti razsodbo sv. Cerkve in njej se podvreči. Zato je Tridentinski cerkveni zbor rekel, da ima sv. Cerkev pravico in oblast, določiti zakonske zadržke, ki store sv. zakon neveljaven, in da zakonske stvari spadajo pred cerkvene sodnike.«

(odlomek iz Slovenski gospodar: Civilni zakon nasprotuje zakramentu sv. zakona, 8. 4. 1880, letnik 14, številka 15, str. 114, 115.)

Posledice sprememb pri sklepanju zakonske zveze

Časopis Slovenec je o posledicah civilnega zakona razmišljal takole: »Če se vpelje civilni zakon, bode verska mlačnost, ki je že tako velika na Ogerskem, jela se še bolj razširjati. V deželi, kjer je že sedaj veliko divjih zakonov, se je bati, da se bodo jako mnogi zadovoljili s civilnim zakonom in ne bodo se dali poročati v cerkvi. Kaka bode verska vzgoja v takih rodbinah, si lahko mislimo, če ne bodo osnovane na stališču nobene pozitivne vere. To početje je jako nevarno. V vseh državah, v katerih je že vpeljan civilni zakon, se močno širi anarhizem, kar je seveda čisto naravno.

Civilni zakon nima nobenega ozira na vero in ravno družinsko in državno življenje brez vere je splodilo anarhizem, ki sedaj dela že tako velike skrbi tudi že liberalnim državnikom.«

Statistični podatki za 20. stoletje



So se strahovi uresničili? Več kot sto let pozneje smo v Sloveniji priča upadanju sprejemanja zakramenta svetega zakona. Statistični podatki kažejo, da je bilo na slovenskih tleh letno sklenjenih zakonskih zvez med letoma 1954 in 1979 med 13.000 (najmanj leta 1958: 12.998) in 15.500 (največ leta 1975: 15.792). Nato pa je število porok začelo drastično upadati. Leta 1980 se je za poroko odločilo 12.377 parov, kar je skoraj 2.000 manj kot prejšnje leto, leta 1990 le 8.517, leta 2000 7.201, najnovejši podatki za leto 2013 pa kažejo, da si je večno zvestobo tistega leta obljubilo le 6.254. parov.

Medtem ko se je do leta 1979 zunajzakonskim partnerjem v Sloveniji letno rodilo okrog deset odstotkov ali 3.000 živorojenih otrok, se je ta odstotek začel večati. Leta 2013 se je neporočenim rodilo že 58 odstotkov vseh dojenčkov, kar je 12.237 otrok.

Fotografije: Tatjana Splichal