Otroci so veliko sami

Jean-Marie in Micheline Deumeni prihajata iz Kameruna v Afriki. Povedala sta, da je iz države južno od Nigerije v Rim pripotovalo šest parov in trije škofje. Po srečanju bosta obiskala še Benetke in dva od svojih šestih otrok, ki živita v Nemčiji (ostali štirje so v Kanadi). Jean-Marie je upokojen, zaposlen je bil v naftnem podjetju Shell, zdaj pa v škofiji Bafoussam dela kot direktor radia Lumen Gentium. Micheline je sodnica in dela v Douali.

Jean-Marie in Micheline Deumeni iz Kameruna. FOTO: Ana Rupar

»Škofija Bafoussam je stara šele deset let, zato še vedno vzpostavljamo nekatere nove stvari. Delam tudi v organizaciji, ki pomaga družinam reševati njihove težave. Največje težave družin v Kamerunu so spremembe v svetu. Ni več resnične ljubezni med ljudmi. Namesto da bi se pogovarjali, gledajo v svoj pametni telefon in družabna omrežja. Ker se ne pogovarjajo dovolj, se odtujijo in to jih vodi v ločitve. Problem je tudi, da so otroci veliko sami. Namesto da bi po službi očetje šli domov k svojim družinam, gredo v bar in se napijejo. Matere pa pogosto nimajo denarja, da bi lahko ustrezno skrbele za svoje otroke, zato gredo na tržnico in poskušajo zaslužiti denar. Domov se vrnejo pozno in ko se vrnejo pozno, so otroci sami cel doma, otroci pa se po svojih močeh trudijo, da bi preživeli sami sebe.

Kar bomo tukaj koristnega izvedeli, bomo poskušali prenesti našim ljudem. Vemo, da je družina majhna cerkev. Če družina ni dobro, tudi Cerkev ne bo dobro in družba ne bo dobro. Naš cilj je, da sporočimo družinam, naj se povežejo z Bogom in njegovo ljubeznijo. Da bosta naša Cerkev in družba v prihodnosti dobro.«

Ideologije, ki razgrajujejo družine

Magdalena Viola in Ismael de la Rosa iz Dominikanske republike imata dva otroka, sina in hčer. Magdalena je psihologinja in koordinatorka zakoncev v družinski pastorali v nadškofiji Santo Domingo, Ismael pa zdravnik.

Magdalena Viola in Ismael de la Rosa iz Dominikanske republike. FOTO: Mojca Purger

»Prišla sva, da se prenoviva tudi midva kot zakonca. Praznovanje družine je hkrati priložnost, da smo prisluhnili papežu Frančišku. Veliko govori o svetosti, ki jo lahko dosežemo kot družina v vsakdanjem življenju. To je naš cilj, da gremo kot družina naprej, da iščemo nove strategije. Zgledujemo se po drugih družinah, ki živijo v podobnih situacijah kot mi in kako jih oni rešujejo. V Dominikanski republiki je največja težava pomanjkanje identitete. Ideologije, ki razgrajujejo družine, gre za pomanjkanje vrednot. Manjka tudi Jezus, prepoznati Gospoda kot center družina. Poskušava razvijati vero v zakon. Družina je po najinem mnenju rešitev večine social težav, s katerimi se sooča naša država. Pričujeva o družini, da je mogoče biti srečen in da je v zakonu mogoče iskati rešitve za naše socialne probleme.«

Samskost izberejo pred družino

Chun-ching Tsan in Hsin-pin Chao iz Tajvana sta v Rim prišla na srečanje družin z 12-letno hčerko, zato bodo bivanje v Italiji še malo podaljšali, da si ogledajo znamenitosti. Chun-ching dela v gospodarstvu, Hsi.n-pin pa je zaposlena pri škofovski konferenci in se posveča pastorali družin.

Chun-ching Tsan in Hsin-pin Chao iz Tajvana. FOTO: Mojca Purger

»Največja težava družin v Tajvanu je, da številni ljudje ne želijo imeti družine, raje ostanejo samski. Zato imamo zelo malo otrok. Nekoč so se moški in ženske poročali, potem so samo živeli skupaj, zdaj pa imamo najslabši scenarij, da ostanejo samski. Za njih je to bolj preprosto, mislim, da ne želijo zapletenih odnosov. Da bi to rešili, živiva kot priča za zakon in družino. Imava hčer, skupaj živiva in poskušava z drugimi deliti družinsko življenje tudi z drugimi. Razlog, da smo prišli, je da smo prišli po več informacij, da jih lahko deliva z drugimi v Tajvanu.

Ko smo se srečali s papežem, sva bila res ganjena. Prišli smo v Rim, to je tako, kot da smo prišli v papeževo hišo in postali njegova družina, z njim smo delili svoje težave in veselje. Nagovorilo naju je tudi pričevanje zakoncev Corbella, ki jima je umrla hčerka. Videla sva, kako močno trpita zaradi tega in kako velika je njuna vera.«

Vzeti si čas

Julia in Francis Dezelski prihajata iz Marylanda (ZDA) v bližini ameriške prestolnice. Francis je zaposlen na enem od vladnih uradov, Julija pa je pomočnica direktorja urada za zakonsko in družinsko pastoralo pri Ameriški škofovski konferenci. Imata tri otroke, stare štiri in dve leti ter deset mesecev. Na dogodku ju spremlja najmlajša, medtem ko se starejša dva čuvata doma pri starih starših. Ob omembi, da prihajamo iz Slovenije, je so Juli zažarele oči, saj ima tudi sama slovenske korenine: »Moja pra babica je bila Slovenka, živela je v Mengšu.« In že obudi spomine na svoj obisk domovine svoje pra babice.

Julia in Francis Dezelski iz ZDA. FOTO: Ana Rupar

»Predvsem se želiva predati vzdušju in kar naju bo navdahnilo, to bova odnesla s seboj. Lahko rečeva, da kar sva doslej slišala, nama je vzpodbuda, kako lahko živiva še bolj polno družinsko življenje. Vedno lahko napredujemo. Živimo v neposredni bližini katoliške cerkve, kjer smo močno povezani v župnijsko življenje, zelo močno skupnost imamo pa tudi s sosedi, družinami in prijatelji. Srečujemo se na skupinskih večerjah in družinskih in drugih dogodkih. Imamo zelo živo župnijsko skupnost, kjer se ne srečujemo le pri maši, temveč se podpiramo med seboj.

Na primer, ko zakonca dobita dojenčka, jima nekaj tednov pomagamo, ju zalagamo s pripravljenimi obroki. Je pa seveda vse to velik izziv, saj nas vse pesti pomanjkanje časa. V ZDA se, posebno pa v Washingtonu zelo veliko dela. Se pa tudi trudiva, da gradimo medgeneracijsko vez z najinimi starši, ki so eni dve uri proč, drugi uro in pol.

Sva tudi zelo hvaležna, da živimo v okolju, kjer je normalno biti katoličan in zaradi vere nisi »izobčen«; Francis ima namreč drugačno izkušnjo iz otroštva in je za to še posebno hvaležen. Dejstvo pa je, da se v ZDA v zadnjih letih zelo spreminja družbeno okolje, razmere so precej napete, ustvarjajo se mehurčki enako mislečih, zato se moramo posebno truditi, da ohranjamo vezi tudi s tistimi, ki razmišljajo nekoliko drugače ter se trudimo ustvarjati lepše okolje. To je pomembno tudi v cerkvi.«

 Družinska molitev

Blythe Kaufman prihaja iz Connecticusa (ZDA) z vzhodne ameriške obale. Na svetovnem srečanju družin so jo spremljali mož in trije najstniški otroci in so kod družina tudi ambasadorju molitvene skupine Children's Rosary.

Blythe Kaufman iz ZDA. FOTO: Ana Rupar

»Srečanja se udeležujemo v družinskem krogu, in sicer kot predstavniki naše molitvene skupine Children's Rosary, v kateri si prizadevamo za povezovanje otrok po župnijah in šolah ter spodbujanju v delu za svetost v 34 državah. Mislim, da je danes največji izziv za družine pomanjkanje združevanja pri družinski molitvi ter da je treba družine bolj spodbuditi, da si vzamejo čas za molitev in branje Svetega pisma. Na srečanje smo prišli v upanju na iskanje novih vezi in poznanstev ter da bomo prek škofov, duhovnikov in družin pletli nove molitvene verige po svetu.«