Če smo se zadnjikrat z Jezusom ukvarjali z všečnostjo, pa stopimo danes z njim v še eno rakavo rano sodobnega sveta, v nesposobnost komunikacije, ki jo nakazuje gluhonemi človek.

To je huda bolezen, gluhonemost, kajti gluhonemi ne sliši in ne govori, torej ne zna in ne zmore komunicirati. Zato ne zmore človeških stikov in je vedno bolj sam, ljudje namreč kmalu obupamo nad komunikacijo s takimi, kar spomnite se, kako težko je nekomu, ki ne sliši dobro, kaj dopovedati. Zato taki posamezniki kot ljudje počasi propadajo, zaradi nelagodja se jim ob neuspešnih poskusih kmalu začnemo izogibati. In ravno zato je ta bolezen tako težka in huda, ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas, v potrebi po drugem namreč. Ljudje pač potrebujemo človeških stikov bolj kot česarkoli drugega.

Socialna gluhonemost

Vendar se ta bolezen kljub temu širi tako hitro, da se tega niti ne zavedamo več. Ne obstaja samo fizična, ne, tudi hujša, socialna gluhonemost, gluhonemost po lastni izbiri, bi ji lahko rekli, in vse več je je. Izolacija v čudežni svet telefona ali postavljanje kakršnihkoli drugih zidov med sebe in svoje bližnje nam hipno sicer ugaja, ker slišimo samó sebe, ker tam lahko upoštevamo samo sebe in svoje želje. Toda slišati samó sebe in nikogar drugega več kmalu pomeni samo še slišati nič in nikogar. Biti sam.

In to, da se danes res težko pogovarjamo, je samo dejstvo, ki potrjuje, da smo res gluhi, da slišimo bolj kot ne samo sebe, drugim pa nočemo prisluhniti, jim ne dati besede, to pa nas dela tudi neme, sčasoma nas tudi drugi ne slišijo več in bežijo od nas – žal tudi sami v svoj lastni svet udobja in strinjanja. Zato tako strašne osamljenosti, zato tako globoke depresije. Ker nič ne more človeka nahraniti tako, kot ga nahrani človeški stik, pa čeprav stik nekoga, ki naj bi bil naš nasprotnik.

Dotik

Zato so, hvala Bogu, tu še vedno tudi ljudje, ki kot muhe tečno napadajo mojo samoto, sprašujejo, vznemirjajo, se me dotikajo in me ne pustijo spati. Od njih se sliši: »Efatá, odpri se!« (Mr 7,34) Kajti Kristus se gluhonemega človeka dotika, ker je ta bolezen ozdravljiva samo z dotikom. Samo z odnosom, v katerem se drug drugega dotaknemo, v katerem drugega čutimo in se mu damo tudi sami začutiti v vsem, kar smo. Kajti čutiti drugega je stvar, ki je pomembnejša od vsega. Zato ni tako hudo, če se kregamo. Dosti huje je, če utihnemo, če se drug od drugega umaknemo, če se drug drugega ne dotikamo več. Takrat namreč propadamo, ker ni več odnosa.

Zato se je treba danes skupaj z učenjem matematike in angleščine, slikanja in atletike v šolah in doma odločiti za učenje komunikacije, dobrega pogovarjanja. Za učenje dotikanja drug drugega. Za učenje skupnega življenja z drugimi. Za učenje lepe in dobre besede, predvsem pa za učenje poslušanja. Sicer bo v tem svetu, ki nas uči samote, pretežko preživeti.