Po dveh letih vere in upanja, pa tudi strahov in tesnobe, je prišla do točke, ko je v zadnjem stadiju raka pod vplivom morfija siva in popolnoma spremenjena v obraz z zaprtimi očmi negibno ležala na postelji. Kako zelo jo je bolezen spačila, sem se zavedla ob pogledu na osupel obraz njene prijateljice, ki jo je obiskala potem, ko je dober mesec ni videla. Zgrožena je obstala že med vrati in obe z mami sva z njenega obraza razbrali vso grozljivost spremembe. V istem hipu se je svojevrstno občutje neizogibnosti smrti in hkrati radosti življenja zlilo v pretresljivost trenutka, ki je zarezal do kosti. Sama sem jo videvala iz dneva v dan in niti opazila nisem, kako zelo se je bolezen razlezla po njeni zunanji podobi. Razbrati jo je bilo mogoče tudi iz njenih globokih modrih oči, ki jih je še poglobilo nekakšno neopisljivo védenje, ki ni puščalo več nikakršnega dvoma, ampak je pomirjalo in navdajalo z zaupanjem.

Do dneva, ko mi je mami zaupala svojo diagnozo, o smrti nikoli nisem razmišljala. Ali pač, smrt se mi je zdela nekakšna tragedija, ki se dogaja drugim in nima zveze niti z mano niti z mojimi bližnjimi. Lahko bi celo rekla, da se o njej tudi na splošno v družbi ni kaj dosti razpravljalo. Kot da ni del življenja, kot da se ji že ob rojstvu ne začnemo vsi približevati in kot da lahko z življenjem razsipavamo v nedogled. Tudi z mojo mami se o smrti nisva nikoli pogovarjali, tudi v zadnjih dveh letih njenega življenja ne, ko je bila misel nanjo prisotna skoraj vsak dan.

V mojem primeru je bila tako mamina diagnoza tista, ki mi je iz življenja odstrla samoumevnost in razkrila njegovo dragocenost, ki sem jo začutila z vsako celico svojega bitja.

Čeprav se o smrti nisem pogovarjala, pa je moje soočenje z minljivostjo zagotovo močno pozitivno vplivalo na kvaliteto mojega življenja vse od takrat, ko me je prešinilo védenje o resničnosti misli legendarnega Abrahama Maslowa, da je samoumevno sprejemanje življenja nasploh eden od najpomembnejših nedolžnih virov človeškega zla, tragedije in trpljenja. Utemeljeval jo je s prepričanjem, da ljudje pravo vrednost svojih bližnjih, fizičnega zdravja, politične svobode in ne nazadnje ekonomske blaginje spoznajo šele, ko jih izgubijo.

V mojem primeru je bila tako mamina diagnoza tista, ki mi je iz življenja odstrla samoumevnost in razkrila njegovo dragocenost, ki sem jo začutila z vsako celico svojega bitja. Prav tako me je iz stalnega procesa analiziranja preteklosti in načrtovanja prihodnosti sunkovito pahnila v prostor tukaj in trenutek zdaj. Začela sem se zavedati, kako uživam v mamini družbi, v njenih domislicah, v podpori njenim dejanjem in spremljanju na njenih poteh okoli zdravnikov. Tudi potem, ko se ni več pogovarjala, ko je bila pod močnim vplivom zdravil in je s težavo tu in tam sploh odprla oči, me je obogatila že njena prisotnost v trenutku in prostoru.

Prepričana sem, da je življenju treba prepustiti, da se odvije samo vse do njegovega naravnega konca, zato še danes ne vem, zakaj odločitvi nisem na glas ugovarjala.

Tisti dan sem s pogledom drsela po njenem negibnem telesu, ki ga je tu in tam premaknilo neenakomerno hlastanje za zrakom. Začutila sem brezmejno hvaležnost, da sva bili lahko skupaj tako ob mojem rojstvu kot tudi ob njenem umiranju. Vsake toliko je prenehala dihati in v enem od trenutkov tako nastale tišine sem zaslišala mojega triletnega sina, ki je na vrtu prepeval: »Metuljček cekinček ...« Še malo in se bo krog življenja sklenil. Njen vnuk prepeva pesmico, ki jo je ona učila mene v njegovih letih. Med njenim neenakomernim dihanjem sem opazovala, kako infuzija hrani njeno telo, čeprav je že pred nekaj dnevi začelo odklanjati hrano in pijačo. Ko je postala zmedena in je začela padati iz dremavice v dremavico, je namreč padla odločitev, da nikakor ne gre, da bi umrla od žeje in lakote, zato jo je treba začeti umetno hraniti.

Velik del mene se je uprl takšni odločitvi, ker me je prevevalo globoko spoznanje, da spoštovanje življenja vključuje tudi sprejemanje umiranja kot naravnega dogajanja, zato se mi ni zdelo prav, da se proces umiranja kakorkoli podaljšuje ali skrajšuje. Prepričana sem, da je življenju treba prepustiti, da se odvije samo vse do njegovega naravnega konca, zato še danes ne vem, zakaj odločitvi nisem na glas ugovarjala.

Tisti trenutek Tistega dne sem jo z levo roko držala za njeno upadlo dlan in prisluškovala njenemu dihanju. Presledki med njenim izdihom in ponovnim vdihom so postajali čedalje daljši. Že se je zdelo, da ne bo več vdihnila, ko je spet! Zahlastala je za zrakom kot utapljajoči, ki splava na površje. Strmela sem v njen trpeči obraz in si močno zaželela, da nikoli več ne bi vdihnila. Isti trenutek, ko me je prešinila ta močna in spontana želja, me je grozljivo zapekla vest, željo sem grobo potlačila in že sem odprla usta, da bi jo zaprosila: »Mami, lepo te prosim, vdihni,« ko me je spet sunkovito preplavila in mi na silo zaprla usta. Štela sem sekunde od izdiha, preštela sem do deset, dvajset, trideset, štirideset ... in takrat planila v jok, ki je začel silovito stresati moje telo vse do trenutka, ko sem se zastrmela v njen obraz, ki se je iz sekunde v sekundo spreminjal. Postajala je spet takšna, kot je moja mami vedno bila. Tudi barva obraza ni bila več siva. Kot bi bolezen, ki jo je spačila in spremenila, enostavno izpuhtela iz nje. Zamaknjeno sem strmela vanjo, ko je skozi odprto okno priplesal glas: »Metuljček, cekinček ...«

Pričevanje je objavljeno v tedniku Družina (46/2023).