O smislu življenja v luči Paulove zgodbe na spletnem portalu vatikanskih medijev premišljuje Alessandro Gisotti z vatikanskega Dikasterija za komunikacijo. Življenje je lahko bolj ali manj preprosto, piše Gisotti. Lahko gre skozi strašne preizkušnje, lahko nas globoko prizadene in s svojo težo celo zdrobi, toda vedno ima smisel. Ta smisel je darovanje drugemu.

72 let v železnih pljučih

O tem pričuje življenje Paula Alexandra, ki je minuli teden umrl v ameriškem Dallasu v starosti 78 let, od tega je 72 let preživel v železnih pljučih: ne glede na to, kako ozek prostor nam pušča življenje, vedno ga je dovolj za ljubezen. Paul je pri šestih letih zbolel za otroško paralizo. Pisalo se je leto 1952. Cepivo proti otroški paralizi je bilo odkrito tri leta pozneje. V nekaj dneh je njegovo telo od vratu navzdol popolnoma ohromelo.

Zdravniki so staršem povedali, da je pred dečkom le še nekaj mesecev življenja in da bo do smrti »zaprt« v železna pljuča, ki so mu omogočala dihanje. Otrok pa je presenetil vse: ni umrl in z veliko trmo se je kljub atrofiji mišic naučil zajemati zrak. To mu je z leti omogočilo, da nekaj ur na dan lahko živel zunaj jeklenega valja, ki ga je ohranjal pri življenju. Te ure je Paul izkoristil na občudovanja vreden način: uspešno je zaključil študij in nato opravil potrebne izpite, da je postal odvetnik. Poleg tega je izdal avtobiografijo, za kar je potreboval osem let, saj je lahko pisal le s pisalom, ki ga je držal v ustih in z njim potrpežljivo tipkal po tipkovnici, ali pa je svoje misli narekoval prijateljici.

Globoka vera v Jezusa

Paula Alexandra je v življenju vodila globoka vera v Jezusa Kristusa, ki sta mu jo posredovala starša, binkoštna kristjana, sam pa je bil pozneje član Grške pravoslavne cerkve. Ob odprtini železnih pljuč je imel postavljen križ z napisom »Bog je namreč svet tako ljubil« (Jn 3,16). V pogovoru na spletnem portalu YouTube, ki si ga je ogledalo več kot tri milijone ljudi, je poudaril, kako zelo je ta ljubezen zaznamovala njegovo življenje.

Paul ljubezni, ki jo je v življenju prejel, ni ljubosumno zadrževal zase, temveč jo je velikodušno razdajal ljudem okoli sebe.

»Vse življenje sem živel s starši, ki so mi pripovedovali o Božji ljubezni,« je pojasnil Paul. To so morda le lepe besede, je dejal, »toda ko si te ljubezni dejansko deležen, je to res izjemna izkušnja.« Ljubezni, ki jo je prejel, pa ni ljubosumno zadrževal zase, temveč jo je velikodušno razdajal ljudem okoli sebe. Najbližji prijatelji so ga vedno opisovali kot veseljaka, ki se je rad smejal.

Nalezljiva energija

»Njegova energija je bila tako radostna, tako živahna,« se spominja eden izmed njih, »da je postala dobesedno nalezljiva. Človek, ki je - kar se glede na njegove okoliščine zdi nekoliko nerazumljivo - ljubil življenje in je znal v njem uživati na polno.« Z leti je Paul spoznal, da bi njegovo pričevanje lahko pomagalo številnim ljudem, ki trpijo zaradi bolezni in invalidnosti, zato je postal zagovornik pravic invalidov, v pogovorih za medije je pripovedoval svojo zgodbo in dokazoval, da ima vsak človek, četudi ne more početi veliko stvari, edinstveno vrednost in neskončne možnosti.

Poleg tega je bil Paul izjemen sogovornik, ki je vedno znova dokazoval, da tudi v dobi družbenih omrežij »ni treba dati vseh jajc v eno košarico«, če ima človek kakovostno vsebino, ki jo želi deliti, v zapisu spominja Gisotti. Njegov kanal TikTok Conversations with Paul je imel več kot 400.000 sledilcev, vsak njegov videoposnetek pa je komentiralo ogromno ljudi, pogosto bolnikov, ki so se mu zahvaljevali za spodbudo in samozavest, ki jim jo je vlival.

Pozitivna miselnost kot način življenja

V enem od komentarjev je Paul odgovoril na vprašanje: »Kako si lahko tako pozitiven?« »Biti pozitiven,« je zapisal, »je zame način življenja. Takole razmišljam: če so ljudje pozitivni, ne dovolijo, da bi jih življenjske težave spodnesle. V svojem življenju sem videl veliko ljudi, ki so trpeli, in naučil sem se, da jih ne smemo pustiti na cedilu, ampak jim moramo pomagati. Če me obišče kakšno dekle, ji rečem: 'Čudovito izgledaš!' in ona se nasmehne. Ta nasmeh me osrečuje.«

Upanje ni optimizem. Upanje ni prepričanje, da nam bo uspelo, kar počnemo. Upanje je prepričanje, da ima to, kar počnemo, smisel.

Življenje Paula Alexandra je torej na različne načine vlivalo upanje vsem, ki so ga spoznali, in ga bo še dolgo, saj je imelo tudi življenje, darovano na ta način, smisel, sklene Gisotti in doda: »Upanje,« kot je dejal Vaclav Havel, in njegove besede so odlična eksistencialna prilika o človeku, ki je živel v železnih pljučih, »ni optimizem. Upanje ni prepričanje, da nam bo uspelo, kar počnemo. Upanje je prepričanje, da ima to, kar počnemo, smisel.«

Paula Alexandra bodo danes pokopali v Dallasu.