Na zahodnem robu Celjske kotline se pomembnejše ceste razbežijo na vse konce in kraje. Ena se potegne navkreber proti Trojanam, druga zavije v dolino potoka Motnišnice in se čez prelaz Kozjak prevali proti Kamniku, tretja pa se povzpne na preval Lipa in spusti v Zadrečko dolino. Preval Lipa je zanimiv tudi za planince, saj nas označene poti vabijo na daljši izlet proti Čreti ali Menini. Za ljubitelje krajših sprehodov pa sta kot nalašč vzpona do cerkve sv. Jošta na eni ter na malo obiskani Smolnik na drugi strani prevala.



Na prevalu Lipa, ki je dobil ime po mogočni lipi, je komaj dovolj prostora za kapelico, majhno parkirišče, leseno mizo s klopmi in vrsto kažipotov. Ta, na katerem sta skupaj napisana Smolnik in Menina, nas usmeri na gozdno cesto, ki se rahlo vzpenja proti jugu. Na njenem robu se topijo kupi snega, na tleh med drevjem pa se sramežljivo kažejo listi in cvetovi črnega teloha.

Cesta dvakrat ostro zavije ter se poslovi od poti proti Domu na Menini, ki gre naravnost. Nad nami visi strmo pobočje s skalami in drevesi, na levi opazimo med krošnjami slikovito cerkev sv. Jošta, za našim hrbtom se v daljavi dviga zasnežena Raduha. Iz peščenih tal poganjajo repuhi, ki so komaj za spoznanje odprli bele cvetove. Kdo bi si mislil, da bodo iz teh majhnih in neuglednih poganjkov čez nekaj tednov zrasli orjaški, več deset centimetrov veliki listi.

Ko nas hoja prijetno ogreje, prispemo do kažipota, ki nas vabi proti komaj četrt ure oddaljenemu vrhu. Če pred očmi nimamo samo hoje, z vzponom ne bomo opravili tako na hitro, kot se zdi na prvi pogled. Najprej opazimo rumene cvetove lapuha, ki poživljajo rjava gozdnata tla, nato pa med gostimi šopi trave še množico telohov. Nekateri so še skoraj povsem zaprti, drugi na stežaj razkazujejo rumene prašnike, tretji rastejo v skupini, četrti se držijo sami zase. V krošnjah zavija veter. Šumenje se za nekaj trenutkov poleže in oddalji, potem pa znova prihrumi še z večjo močjo.

S poti, ki se odcepi od ceste, že po nekaj korakih zavijemo odločneje navkreber. Za štori se pokažejo zaplate snega. Steza preseka gozdno pot in se požene med skale. Zaradi redkega drevja in golih krošenj je za našim hrbtom lepo vidna Celjska kotlina s kopastim Bočem v ozadju. Čedalje širšo nižino oklepajo na jugu vrhovi Posavskega hribovja, ki se od Čemšeniške planine raztezajo proti vzhodu. Njihova severna stran je resnobna in temačna, strma pobočja pa marsikje še pokriva sneg.

Na pobočju pod nami poči suha veja. Skoraj hkrati med drevjem zagledamo trop gamsov, ki se je pognal v divji beg. Kakšnih pet ali šest živali se kmalu za nekaj trenutkov ustavi, nato pa z dolgimi skoki znova požene v globino. Pozneje ugotovimo, da gamsi na tem koncu najbrž niso redki, saj je med skalami precej njihovih iztrebkov.



Prijetna steza nas v nekaj minutah pripelje na vrh, ki je posut z manjšimi skalami in poraščen z drevjem. Na njem je preprosta lesena klop, nekaj korakov stran pa na deblu vidimo velik napis ter kovinsko skrinjico planinskega društva Vransko z žigom in vpisno knjigo. Iz nje je razvidno, da je Smolnik res redko obiskan, saj se je v zadnjih osmih mesecih lanskega leta vanjo vpisalo le okrog devetdeset ljudi, v prvih dveh mesecih letošnjega leta pa petindvajset. Vrh ni razgleden, toda če se sprehodimo le malce naprej, bomo med drevjem zagledali Golte, na zahodu pa del Kamniško-Savinjskih Alp.

Komur je izlet na Smolnik prekratek, ga lahko podaljša po gozdni cesti do kmetije Jeseničnik, kjer je razcep planinskih poti. Ena pelje proti Menini, druga proti Motniku in Vranskemu. Tisti bolj zagrizeni pa se lahko po vrnitvi na preval Lipa povzpnete še do pol ure oddaljene cerkve sv. Jošta na robu Dobroveljske planote, od koder je lep pogled tudi na gozdnati Smolnik.

OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: preval Lipa nad Vranskim

Višinska razlika: 280 metrov

Dolžina vzpona: 45 minut

Kratek opis poti: S prevala Lipa krenemo po gozdni cesti proti jugu. Hodimo po Savinjski planinski poti, ki se kmalu poslovi od poti proti Menini in zavije v levo. Obdaja nas drevje, nad nami pa je strmo pobočje, ki ga zgoraj prekinjajo skale. V pol ure prispemo do razcepa. S ceste zavijemo na stezo, ki nas hitro pripelje na poraščeni vrh. Na njem je preprosta klop, vpisna knjiga in žig. Pot je lahka in dobro označena, primerna tudi za družine z otroki. Z njimi moramo biti malce previdni le pri krajšem prehodu čez skale pod vrhom.

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1 : 50.000

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem je maša vsako nedeljo do velike noči ob 7. in 10. uri, po veliki noči pa ob 7. in 9. uri.