In nekega večera sem si rekla: »Prav, naj bo. Saj me res zanima, kakšna je.«

Prižgala sem torej prvo epizodo prve sezone.

Vse se je odvijalo precej počasi. Nisem poznala likov. Obsedena ženska bi lahko bila Marija Magdalena, bogataš pa cestninar Matej. Pretepač in ribič Simon bo nekoč Peter. Vsaj farizeja Nikodema na srečo pokličejo po imenu. Pravzaprav me nobena od njihovih zgodb ni zanimala. Ker niso bili Jezus. Minilo je že pol prve epizode, Jezusa še vedno ni bilo na spregled. »Kakšna hecna serija o Jezusu,« sem si mislila: »Brez Jezusa!«

Dan je bil dolg. Na kavču je bilo udobno. In dogajanje na zaslonu me je dolgočasilo. Oči so se mi zapirale kar same! Zdramila sem se ob odjavni špici, pogledala moža, da bi mi na kratko povzel, kaj sem zamudila, pa je dremal tudi on.

Naslednji vikend se je scenarij ponovil. Sklenila sva, da Izvoljeni niso za naju.

Vem, da ne zveni ravno kot dobro priporočilo za ogled. In tega ne bi delila z vami...