Ob kapeli Božjega usmiljenja pri grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu sta bila praznična dneva Srca Jezusovega (3. junij) in Marijinega Brezmadežnega srca (4. junij) v znamenju molitve za žrtve revolucionarnega nasilja, za storilce nezastarljivih zločinov, za spravo v slovenskem narodu, za razumevanje v državi, ki te dni praznuje srebrni jubilej …



Letošnja roška slovesnost (pripravili sta jo župnija Kočevje in Nova Slovenska zaveza) se je namreč, tako kot lani, začela že večer pred mašo za pobite domobrance in druge žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Uvedlo jo je nočno bdenje skupine mladih, ki so se ji pri petkovi večerni maši v kapeli Božjega usmiljenja (prvi med somaševalci je bil ljubljanski stolni župnik Jože Plut, na oltarju pa je stal kelih pokojnega trnovskega župnika Janeza Pogačnika, narejen iz tulcev in kamna, najdenih v Kočevskem rogu), pridružili tudi nekateri domačini iz kočevske župnije. Ob tihi glasbi dežja, ki je nad Kočevskim rogom tik pred mašo v svetlobi zahajajočega sonca zarisala del mavrice, so zazvenele mašnikove besede o zgledu Jezusovega srca, ki se je iz ljubezni do človeštva izpraznilo do konca in nas vse vabi, da tudi sami v življenje prinašamo sočutje, usmiljenje in ljubezen, ki presegajo golo pravičnost. To je tudi pot do sprave v slovenskem narodu, ki je tudi po zaslugi mučeniških žrtev iz Kočevskega roga in drugih morišč pred 25 leti dosegel milost in dar samostojne države. Kaj bomo s tem darom naredili, pa ni odvisno le od politikov in drugih vodilnih struktur, temveč od vsakega posameznika – kajti vsi premiki k dobremu se vedno začnejo pri posameznem človeku in njegovi pripravljenosti, da se v dobrem poveže z drugimi ljudmi.

A iskanje dobrega za skupnost je nujno povezano s temeljnim izhodiščem – resnico. Razmisleku o resničnem pomenu tega, kaj je Kočevski rog, so bile namenjene besede zgodovinarja mag. Jurija Pavla Emeršiča. V temeljnih obrisih je predstavil zgodbo boljševistične revolucije, ki se v svojih številnih posledicah vleče do današnjih dni. Čeprav se zdi, da so obeti za spremembe pičli, pa so vendarle znamenja upanja, ki govorijo drugače: ne nazadnje so tako znamenje tudi mladi, ki so v molitvi pred Najsvetejšim prebedeli noč v kapeli Božjega usmiljenja.



Deževen večer se je prebudil v oprano jutro, ki je pod Kren pripeljalo romarje z vseh koncev Slovenije in tudi zamejstva. Molitev rožnega venca, spovedovanje, prižiganje sveč, polaganje vencev (predsednik države Borut Pahor, predstavniki Nove Slovenske zaveze, Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke), prisrčni stiski rok med rednimi in tudi novimi romarji – vse to in še kaj je zaznamovalo čas pred slovesno mašo, pri kateri je ob škofi Andreju Glavanu somaševalo več kot trideset duhovnikov, pel pa je cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik iz Stranj pod vodstvom Dominika Krta.



Novomeški ordinarij se je v pridigi (v nadaljevanju jo objavljamo v celoti) med drugim spraševal, kako naj v slovenskem narodu pridemo do sprave. Z zadržanimi občutki, brez pravega in iskrenega veselja namreč praznujemo srebrni jubilej svoje države. Ko se sprašujemo, kje so vzroki za takšno stanje duha, pa ne najdemo pravega odgovora, ali pa se ga bojimo izreči. »Dejstvo je, da nas obdaja občutek, da smo vklenjena ptica, ki bi rada poletela visoko, a ne more, ker jo k tlom vežejo nevidne vezi obremenjene preteklosti.« Zato si moramo ob različnih priložnostih, zlasti državnih praznikih, v spomin priklicati nepogasljivo željo in neuresničen nacionalni program Prešernovih verzov: Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo; da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!

Kulturni program po maši so sooblikovali pevci iz Stranj s solistoma Andrejo Zakonjšek Krt in Markom Finkom, osrednji govornik pa je bil evropski poslanec Lojze Peterle (tudi njegov govor v nadaljevanju objavljamo v celoti), ki je opozoril na svojevrstno križišče, pred katerim smo se znašli (ne le) v Sloveniji: »Na razpolago imamo dve izbiri – v Sloveniji, v Evropi in v svetu – smer Roga ali smer očetov Evropske zveze. Prva pomeni logiko nasilja, sovraštva ter izključevanja drugega in drugačnega. Druga temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, dialogu, sodelovanju in vključujočosti.«



»Za vsako kalvarijo žari svetloba tretjega dne«

Mašni nagovor novomeškega škofa mons. Andreja Glavana

Vsako leto – letos že 27-ič – romamo v to naravno katedralo v kočevskih gozdovih h kapeli Božjega usmiljenja. To je simbolni kraj vseh 600 nekdaj prikritih grobišč, o katerem bi lahko rekli »zemlja slovenska, dobra je mati, v njenem naročju svetniki žive«. Upravičeno, saj je med tolikimi žrtvami vojne in revolucije tudi nekaj, ki so na seznamu slovenskih mučencev 20. stoletja. Zavestno so odhajali v smrt z rožnimi venci v rokah in z molitvijo na ustnicah, za kar pričuje cel kup rožnih vencev, ki so jih našli v bližini brezen in jam, kjer so izvajali množične poboje in smo jih lahko videli na razstavah o teh zločinih. Umirali so v prepričanju, da so se borili za plemenito stvar.

Ko prebiramo strašljive številke, če omenjam samo skupno število pobitih iz naše novomeške škofije, skupaj 4833, večinoma mladih fantov in mož, od teh jih je bilo iz bližnjih Ambrusa 178, Dobrniča 192, iz Stopič pri Novem mestu 296, Šentjerneja 435, Škocjana pri Novem mestu 296, Žužemberka 288, se sprašujemo, kdo je zanetil tako sovraštvo. Celo okupatorji niso bili deležni takega prezira in krutosti. Nekaj tednov pred mojim rojstvom so se pod mojo rojstno hišo premikale dolge kolone razoroženih italijanskih vojakov. Večinoma so se lahko vrnili domov, če niso že prej varno zapustili Dolenjske. Ob koncu vojne pa se je izpolnila Prešernova napoved v Krstu pri Savici: »Slovenec že mori Slovenca brata.« Kršile se niso le Božje zapovedi, ampak vse civilizacijske norme, brez usmiljenja in sočutja celo do mater in otrok.

V zadnji številki Družine me je pretresla zgodba gospe Jelke Dolinar, ki je opisala doživetje iz Škofovih zavodov v Šentvidu. Z očetom domobrancem je prišel tudi 7-letni deček Franček Turk iz Hinj. Očeta so odpeljali v smrt, deček pa je ostal in komisarja jokaje vprašal, kje je oče, da ga ni. In dobil je odgovor, da je šel na delo in da se vrne čez 7 dni. Deček je vsakokrat, ko je zagledal komisarja, dobil isti odgovor, čez 7 dni. Po 7 dneh je deček stopil pred komandanta s pogumnim vprašanjem: Kje je moj oče?« Dobil je isti odgovor. Otrok je kriknil v jok in zakričal: »Ni res, poznam vas, ubili ste mi očeta.« Vse navzoče je to pretreslo.

Dragi bratje in sestre! Danes, na praznik Marijinega brezmadežnega srca bomo tu molili za pobite, ki so v tem ali v drugih breznih, nekaj kilometrov proč pod Macesnovo gorico, našli svoj prerani grob. Ona, ki je stala pod križem svojega zavrženega Sina Jezusa, je bila duhovno navzoča tudi ob njihovi smrti. Molili bomo za njihove neposredne morilce in za vse tiste dejanske krivce, ki so jih prej naščuvali ali pa prisilili, da so pobijali in si na ta način omadeževali vest. Tudi ti zločini so trnjev venec okrog Marijinega brezmadežnega Srca, ki še danes zbadajo. Za vse te zločine hočemo tudi zadoščevati, da bi bil naš narod rešen prekletstva, ki ga je doletelo s tem, da so nekateri Slovenijo – raj pod Triglavom – spremenili v kalvarijo svojih bratov. Te kalvarije od Teharij in Hude jame do Roga, od Kamnika do Krimske jame vpijejo pod nebo. A verujemo, da za vsako kalvarijo žari svetloba tretjega dne. Zato se zbiramo na teh kalvarijah. Več ko bo molivcev, bolj bo žarela svetloba vstajenja, lažja bo pot našega naroda do sprave in v lepšo prihodnost. To naj bo naš dar na oltar domovine ob 25-letnici svobodne države Slovenije, za katero so tudi oni umrli, ker so branili svoje domove pred terorjem ali pa so se, čeprav so jih razglasili celo za izdajalce slovenskega naroda, borili za drugačno domovino, borili za ohranitev krščanske civilizacije. Oni so ponesli svojo ljubezen do domovine v grob, mnogi pa, ki so se na kakršen koli način rešili nasilne smrti, so jo ponesli celo v tujino, kjer je bila njihova svetla zvezda celo za morebitno vrnitev v ljubljeno domovino.

Imam trdno vero in prepričanje, da so nekateri od pobitih mučenci, ki so izprosili tudi našo svobodno državo, ki letos praznuje 25 let neodvisnosti in kmalu tudi 25 let mednarodnega priznanja mnogih držav, tudi Vatikana.

V svetem letu usmiljenja se vprašajmo, kako naj pridemo do sprave. Z zadržanimi občutki, brez pravega in iskrenega veselja praznujemo srebrni jubilej države. Ko se sprašujemo, kje so vzroki za takšno stanje duha, ne najdemo pravega odgovora, ali pa se ga bojimo izreči. Dejstvo je, da nas obdaja občutek, da smo vklenjena ptica, ki bi rada poletela visoko, a ne more, ker jo k tlom vežejo nevidne vezi obremenjene preteklosti.

Ob različnih priložnostih, zlasti državnih praznikih, si v spomin prikličemo nepogasljivo željo in neuresničen nacionalni program Prešernovih verzov: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo; da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!«

Do resnice, čeprav nas samo ona lahko resnično osvobodi in spravi, je med duhovno ranjenimi težko priti. Če kak zgodovinar ne more preseči svojih ideoloških predsodkov in izhodišč, bo vztrajno zagovarjal le svojo delno resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj.

Papež Frančišek nam je v tem blodnjaku iskanja čiste resnice prišel naproti z letom Božjega usmiljenja. V tem letu imamo kristjani tudi v Sloveniji izjemno pomembno zgodovinsko vlogo, zato prosimo za veliko milost odpuščanja. Brez iskrenega odpuščanja za kristjana ni sprave. Za narod, ki hoče imeti prihodnost in živeti veselo in sproščeno, se mora potruditi za srečno sožitje.

Naj nam Marija, ki je edinstvena podoba vseh mater, tudi Kajnove in Abelove, ki je mati vseh, tudi partizanov in domobrancev, in ima v svojem brezmadežnem in ljubezni polnem srcu prostor za žrtve in morilce, če se pokesajo in obžalujejo svojo zablodo, naj izprosi nam pomiritev. Prosimo jo za dar miru, za čudež sprave vseh njenih otrok in resnične svobode naši deželi in povsod po svetu.



Najti moramo pot iz Roga

Govor evropskega poslanca Lojzeta Peterleta

Na tem, najbolj tragičnem mestu slovenske zgodovine besede zastajajo. Prav zato se moramo zavedati, se spominjati in govoriti. Govoriti moramo o resničnem in bistvenem. Vedeti moramo kaj in kdaj se je zgodilo, koga in česa se spominjamo in kdo smo mi, ki tu stojimo. Ker je to tak in tako svet kraj, se tu ne bi smelo dogajati nič, kar ni v skladu s pieteto, resnico, pravičnostjo in spravo. Tu se je po koncu druge svetovne vojne zgodil zavestno naročen bratomor. Dejanje zmagovalcev je zaznamovalo naročnike in izvajalce, žrtve in njihove bližnje, zapisalo se je v kodo vse nacije.

Menda ne stojimo ob glavnem morišču, vendar to ni pomembno. Čeprav je bilo dolgo zamolčano in zaminirano, vemo, da se je zgodilo tu, v kočevskih breznih. Zgodilo se je nekaj in tako, česar zgodovina Slovencev do takrat ni poznala - nekaj kar boli, kar nas ne neha čuditi in česar ne moremo in ne smemo pozabiti. Nekaj podobnega se je zgodilo še na več kot šesto drugih krajih, med vojno in po njej.

To ni bilo samo morišče. To bi bila preveč tehnična in enostavna razlaga. Tudi ni šlo samo za dokaz moči zmagovalcev. Šlo je je tudi za njihov strah in račun. In šlo je za predstavo novega sveta. Pokojni predsednik SAZU dr. Trontelj je dejal, da se tu z izvensodnim pomorom ni zgodilo kaznovanje, ampak maščevanje. Najprej mi je bilo to blizu. Kolikor bolj pa premišljujem ta bratomor genocidnega značaja, tem bolj se mi zdi, da je šlo predvsem za politično čiščenje, za zavarovanje nove oblasti, za delo na zalogo. Predvsem pa je šlo za revolucionarno in ne za vojno dejanje. Ti neoboroženi in mučeni ljudje niso padli za nazaj, padli so za naprej.

Ko smo maja 1991 pregledali zapuščino zaprtega območja Kočevske Reke, smo našli dokument, v katerem med drugim piše: “Na celem zaprtem območju ni nobenega znaka verske dejavnosti več.” Tu je bil torej uresničen ideal. Osvobojeno ozemlje.

Tu padli tisoči so bili žrtvovani komunističnemu projektu sveta brez Boga. Niso padli samo kot nasprotniki, izločeni so bili kot družbeno neprimerni, škodljivi projektu “novega človeka” in njegovi samozvani avantgardi. Bili so izločeni tudi v svarilo živim. Rog je najbolj deloval, dokler smo se o njem pogovarjali šepetaje.

Temne zgodbe Roga se lahko lotimo in dojamemo samo z darom razlikovanja. Na tem kraju moramo razlikovati, kaj je vojna in kaj revolucija, kaj napaka in kaj zločin, kaj je moje in kaj je naše, kaj je kaznovanje in kaj maščevanje, kaj je domoljubje in kaj komanda, kaj je svoboda in kaj suženjstvo. Kaj je mit, kaj resnica in odnos do resnice, kaj kolaboracija, kaj izdajstvo in kaj samoobramba, kaj taktika in kaj strategija.

V vojno so nas spravili drugi, prišla je od zunaj, bila nam je vsiljena. Revolucija je prišla je od znotraj, od naših bratov in sester – ni nam bila vsiljena od zunaj. Pod okriljem vojne je bila izvedena za prevzem oblasti, ki je uspel.

Med nami so priče krutega časa, večina pa nas ni doživela vojne in najtrših dejanj revolucije. Vsi pa smo doživeli njene posledice oziroma jih še doživljamo. Vsi smo tudi odgovorni, kako bo z nami odslej.

Pred petindvajsetimi leti smo skupaj doživeli samostojno Slovenijo. Prav tu na Kočevskem, so se začele operativne obrambne priprave. V Kočevski Reki se je zgodil pred zgodovinskim plebiscitom prvi vojaški postroj v obrambo volje po samostojni in demokratični državi. Če ne bi že takrat zadišalo po slovenski vojski, ne bi mogli zmagati vojne za Slovenijo. Takrat je postala Kočevska, kjer so se v času razoroževanja slovenske teritorijalne obrambe zgodili “uporniki z razlogom”, pokrajina novega upanja in novega domoljubja.

Osamosvojitev je pomenila prelom z nedemokratičnim redom in našo novo perspektivo. Poenotila je Slovence doma in povezala Slovence po vsem svetu. Gospodarstvu je dala vzpodbudo rasti, ki je trajala več kot desetletje. Odprla nam je umestitev na politični zemljevid sveta in evropsko perspektivo. Vzpodbudila je tudi bolj resnicoljuben odnos do preteklosti. Zgodovinarji so sami rekli, da bo treba nekatera poglavja naše zgodovine napisati na novo.

Demos je imel v programu tudi spravo in popravo krivic. Jože Pučnik je prevzel vodenje parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi množičnimi poboji. Velika večina zaslišanih s strani zmagovalcev z Mitjo Ribičičem na čelu se ni spominjala ničesar.

Pred šestindvajsetimi leti je bila tu spravna slovesnost. Povedane so bile besede, ki bi lahko vodile naprej, čeprav revolucija kot ključna beseda s strani predstavnika države sploh ni bila omenjena. Govorilo se je samo o vojnem dogajanju. Tako smo šli še enkrat mimo bistva. Zgodilo se je pietetno, ne pa resnicoljubno dejanje. Govorilo se je o spravi, vendar predsednik države ni predstavljal partizanov, nadškof Šuštar pa ne domobrancev.

Potem se je odprla zemlja. Doslej smo odkrili okrog 600 množičnih grobišč. V Hudi jami je bilo treba prebiti sedem zidov, da so si raziskovalci utrli pot do ostankov nesrečnikov v njej. V vseh teh letih samostojni in demokratični slovenski državi ni uspelo uresničiti pietetnega odnosa do svojih mrtvih. Če ne drugega, zmanjka denarja. Zadeva se nam kar naprej vrača. Nismo uspeli posvojiti stališč Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o odnosu do totalitarnih režimov, niti stališč Evropskega parlamenta do spomina in totalitarizma. Tako ostajamo ujetniki črnobelega mita o osvoboditeljih in izdajalcih z nepokopanimi mrtvimi brez imen.

Pred šestindvajsetimi leti je bilo tu rečeno, da je nastopil čas miru. Čas miru doživijo samo tam, kjer dopustijo pot resnici. S spravo smo tako kot država ostali na pol poti, kot družba pa – če sledimo sovražni govorici – smo bliže letu 1941 kot letu 2021. Spomin je vsaj tako pomemben kot pogum.

Najti moramo pot iz Roga, ne samo do vseh naših mrtvih, tudi do naše prihodnosti. Spomin na ta prostor in tisti čas bi moral biti del navdiha za tisto, kar nam lahko pomaga naprej. Na tem kraju ne smemo nehati misliti na drugačno Slovenijo in na tisto, kar se ne sme več ali kar se mora še zgoditi. Na razpolago imamo dve izbiri – v Sloveniji, v Evropi in v svetu – smer Roga ali smer očetov EZ. Prva pomeni logiko nasilja, sovraštva ter izključevanja drugega in drugačnega. Druga temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, dialogu, sodelovanju in vključujočosti. Drugo pot smo izbrali z odločitvijo za samostojno in demokratično državo. Naša težava je v tem, da so bile s kratko dobo Demosovega vladanja nekatere nekatere prave razvojne smeri samo nakazane, potem pa ustavljene ali spremenjene. Tako pri nas niso bili uresničeni visoki standardi pravne države, načela socialno tržne ekonomije pa so ostala v senci dogovorne ekonomije in neodgovornega ravnanja s skupnim državnim premoženjem. Tako smo pred petindvajsetimi leti doživeli pomembno spremembo, v letih, ki so sledila pa premalo preobrazbe. Tudi v odnosu do preteklosti.

Kljub temu trdim, da smo doživeli čas drugačne Slovenije. Opravili smo dejanja v dobro vseh, ki nas enotijo in jih lahko skupno praznujemo. Tudi s hvaležnostjo in spominom na domoljube, ki tu počivajo.

Svet se nagiba v nevarno smer, Evropa je razdeljena, okrog nas so vojne. Kot narod vemo, kam pripeljeta razdeljenost in nasilje. Razdeljeni smo šibki in ne moremo odgovarjati na zahtevne izzive. Najti moramo pot v nov slovenski in evropski skupaj. Ne predstavljam si ga brez spoštovanja dostojanstva živih in mrtvih.

Želim si, da bi ta kapela prerasla v slovensko katedralo miru in sprave.



Fotografije: Tatjana Splichal