Pri tem nimam v mislih ljudi, za katere kdo, morda nekoliko žaljivo, trdi, da se obnašajo kot opice. Ne, v mislih imam opice, ki se obnašajo podobno kot ljudje. Znanstveniki so npr. ugotovili, da so gorile vesele, ko srečajo stare prijatelje, pa čeprav je morda od zadnjega srečanja minilo že več let.

Komentar je uvodnik v Naši družini (45/2021).

In če smo si tako zelo podobni z nekaterimi živalskimi vrstami, kako neizmerno večja je šele podobnost med nami, ljudmi? Čeprav se nam včasih zdi, da je nekdo najmanj z drugega planeta, ker tako »čudno« in »nelogično« razmišlja, nam je vendarle zelo podoben. Podoben po DNK, načinu življenja, željah … Če bomo v odnosih z bližnjimi iskali skupne točke namesto razlik, jih bomo verjetno tudi našli. Veliki ruski pisatelj Aleksander Solženicin pa nam daje še popotnico: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.«