Zgodbe se mu še vedno porajajo, najprej pa utrinjajo v spominu, je povedal v pogovoru s pedagoginjo prof. Heleno Kregar 13. januarja v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Janko Jarc je avtor številnih črtic in zgodb. FOTO: Jožef Pavlič

Za njegovo pravo življenjsko in pedagoško pričevanje – avtor je služboval kot vzgojitelj v Prehodnem mladinskem domu in v Dijaškem domu v Ljubljani, kjer je bil tudi pomočnik ravnatelja – se mu je zahvalila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.

FOTO: Jožef Pavlič

Avtorja so k zapisovanju črtic in zgodb klicala doživetja z dijaki in dijakinjami v obeh domovih, družinsko življenje (je poročen in oče dveh otrok), pa tudi že izobrazba, ki jo je dobil v slovenskem glavnem mestu. Najprej je v njem končal osnovno šolo, nato tehniško srednjo šolo za lesarstvo, potem pedagoško akademijo (oddelek za mladino z motnjami vedenja in osebnosti) in še teološko fakulteto. Štiri leta je bil tudi v Bogoslovnem semenišču. Dovolj izkušenj, predvsem pa snovi, za več kot sto zgodb! Z nelahkim začetkom, saj mu Ognjišče ni objavilo prve poslane zgodbe. Potem pa se je odprlo, ko so pri tej reviji ugotovili, da jim manjka zgodb. Jankove so bile »iz življenja«. »Vsaka stvar je morala postati del mene,« ugotavlja. Potem jo je lahko zapisal. Kajti: »pisanje je pometanje po samem sebi«.

Moral je še rešiti vprašanje avtorstva; kako se bo podpisoval. S pravim imenom se ni hotel, ker si »veliko bolj svoboden in odkrit, če pišeš pod psevdonimom«. Našel je pravega zase – Smiljan. Potem je steklo, je »lahko vse napisal tako, kot je bilo«.

FOTO: Jožef Pavlič

Njegove knjige in pisanje je »odraz časa«, mu je dejal dr. France Dolinar. Doživetij z dijaki, kar so mu ti zaupali, je videl, občutil in tudi sočustvoval z njimi. »Tudi vas smo prinašali okrog kot ostale, a smo imeli slabo vest,« mu je pozneje povedal eden izmed dijakov. Janko pa je vedel, da bodo uspeli tisti, ki so prišli z dežele, jih je bilo strah in sram, da bi se pred starši ne izkazali, ko so toliko žrtvovali za njihovo izobrazbo, jih poslali v šole. V glavnem so jih uspešno končali. Drugi, ki jih je pritegnila »ulica«, pa žal ne.

Tjaš Kregar je za začetek večera zaigral na harmoniko dve Avsenikovi skladbi. FOTO: Jožef Pavlič

V zgodbe je strnil bolečino otrok, staršev, tudi vzgojiteljev. Ni mu bilo lahko, saj je udba še posebej prežala na pedagoške delavce. To je potrdila pozneje ena izmed navzočih obiskovalk, ki je bila celo ravnateljica, je zaradi javnega izkazovanja svoje vere in pripadnosti Cerkvi štirikrat izgubila službo. Janko – Smiljan – je ni izgubil, so mu pa, ko je na Ježici v cerkvi bral berilo, zagrozili: Kaj pa ti misliš!? A Janko se ni ustrašil groženj. Ko so videli, kako dober, pošten in prizadeven vzgojitelj je, so ga pustili pri miru. Niso pa vseh.

Zgodbe je nosil v sebi in ko jih je donosil, jih je napisal. Ne vseh, kajti nekatere so preveč boleče. Katero pa mogoče še bo. Ko bo dozorela v njem. S silo ne gre.

Kakšne so te črtice, zgodbe in kako lahko nagovorijo tudi sodobnega bravca, smo začutili, ko je tri izmed njih prebrala dijakinja Mojca Škrlep iz Mengša. FOTO: Jožef Pavlič

Bil je lep in zelo oseben (poseben), celo pretresljiv kulturni večer, kajti pisatelj Janko Jarc – Smiljan je v pogovoru z voditeljico večera Heleno Kregar razkril tudi del samega sebe. To je lahko naredil, ker je začutil, da so navzoči z njim. Marsikdo bi lahko tudi povedal svojo zgodbo, a bo raje prebral Smiljanove, saj so tudi te del njega. Pričevanje, kako ni lahko biti družinski oče, še teže vzgojitelj in pedagog, a kljub temu lepo, če imaš rad ženo, lastne otroke in tudi zaupane, kot so bili dijaki in dijakinje njemu. Pravemu človeku.