Vsem obeležjem in proslavam navkljub pa sem opazil, da sem se večkrat nehote vprašal: Ali se sploh še spodobi imeti rad to državo, ta narod; smem biti ponosen, da sem Slovenec?

Mogoče se vam bo zdelo to vprašanje brezpredmetno ali neumestno, vendar v času, ko je skoraj vsak izraz domoljubja, naklonjenosti lastnemu narodu in državi že skoraj ožigosan za nacionalizem in šovinistično nestrpnost do vsega, kar ni slovensko, se mi zdi, da je o tem treba ponovno premisliti. 

Za marsikoga je namreč narod neko arhaično dejstvo, ki smo ga kot družba že davno presegli. 

Narod je samo še fosil, odtisnjen na nazadnjaška čustva nekega preteklega sveta, nekih preteklih ljudi. Zdaj smo vsi državljani sveta. Kozmopoliti. Če že ne državljani sveta, pa vsaj državljani Evrope.

Prva oseba množine je predpogoj za vsako demokratično družbo, to moramo varovati za vsako ceno, saj izguba le-te vodi v družbeno dezintegracijo, je nekje zapisal Roger Scruton. In tu ne govorim o nacionalizmu kot patološki lojalnosti do naroda in občutku večvrednosti proti drugim. Ne! 

Govorim o preprostem patriotizmu – ljubezni do očetnjave, ki je vrlina, dosti starejša od nastanka te latinske besede. Govorim o socialni koheziji. O ljudeh, ki na določenem ozemlju medsebojno živijo stoletja, kjer so se iz medsebojnih odnosov razvili skupni običaji, tradicije, vrednote, jezik itd. 

Na tem mestu se v teoretske diskurze na podlagi Herderja, Andersona, Gellnerja ali Hobsbawma žal ne bomo spuščali. Govorim o tej prvi osebi množine. O skupnem dobrem. In če smem biti ponosen na lokalni nogometni klub, na mesto, v katerem živim, na prijatelje, na družino ..., smem biti ponosen tudi na slovenski narod? 

Vprašanje je seveda retorično. In kot pravi stara konservativna maksima: stvari je veliko laže uničiti, kot pa jih na novo zgraditi.

A obstanek še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Vsakodnevno ga je treba graditi. Brez nadutosti, spoštljivo. Brez večvrednosti, a samozavestno in z jasnim razumevanjem lastne identitete.

Drage prepihanke in prepihanci, ena sezona »na prepihu« je šla hitro mimo. Rad bi se zahvalil vsem bralkam in bralcem, predvsem pa tistim, ki ste mi poslali komentarje, spodbude in kritike. 

V prvi kolumni sem pisal o velikih čevljih svojega predhodnika. No, iskreno upam, da Jože Kurinčič iz čistega razočaranja nad padcem kakovosti ni kar odjavil Družine. Se beremo prihodnje leto. Vse dobro!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (50/2021).