Za slovensko državo se počasi končuje jubilejno leto – trideseta obletnica nastanka države. Vsem obeležjem in proslavam navkljub pa sem opazil, da sem se večkrat nehote vprašal: Ali se sploh še spodobi imeti rad to državo, ta narod; smem biti ponosen, da sem Slovenec?

Mogoče se vam bo zdelo to vprašanje brezpredmetno ali neumestno, vendar v času, ko je skoraj vsak izraz domoljubja, naklonjenosti lastnemu narodu in državi že skoraj ožigosan za nacionalizem in šovinistično nestrpnost do vsega, kar ni slovensko, se mi zdi, da je o tem treba ponovno premisliti. Za marsikoga je namreč narod neko arhaično dejstvo, ki smo ga kot družba že davno presegli. Narod je samo še fosil, odtisnjen na nazadnjaška čustva nekega preteklega sveta, nekih preteklih ljudi. Zdaj smo vsi državljani sveta. Kozmopoliti. Če že ne državljani sveta, pa vsaj državljani Evrope.

Prva oseba množine je predpogoj za vsako demokratično družbo, to moramo varovati za vsako ceno, saj izguba le-te vodi v...