No, ko sem se krstila, sem se res na novo rodila in tudi smeh je postal drugačen. Saj že v prvem Psalmu piše: »Blagor človeku, ki ne poseda v družbi porogljivcev« (Ps 1,1). Pravoslavni kar naprej opozarjajo, da se ni treba smejati grehu svojega brata. Ko sem prebrala, da Bog ljubi veselega darovalca, sem ga prosila, naj mi pomaga postati vesela darovalka. In počasi sem odkrivala to radost v Svetem Duhu, to tiho radost v duši. Pavel tako lepo piše v pismu Korinčanom in Tesaloničanom: »Veselite se! Zmeraj se veselite!« In kako lepo se začne Marijina hvalnica: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 1,46). Največ te radosti v duši čutim po liturgiji, takrat se tudi najraje družim, kot da je vse slabo izbrisano in občutek imam, da lahko vsakega iskreno objamem. Kadar so ob praznikih tista dolga bogoslužja, se me vedno poloti taka blagost in nežnost, da si zaželim, da bi ta občutek ostal čim dlje v meni.

Za Lukov evangelij pravijo, da je...