Kadarkoli zaslišim besedo šmarnice, se mi pred očmi nikoli ne pokaže cvetlica. Me pa preplavi hlad spomladansko ohlajene cerkvice, zavonjam vonj gozdnih jagod, zaslišim pesem Spet kliče nas venčani maj ter začutim objem in prisotnost nebeške matere Marije.

Spomini na šmarnice so mi namreč res zelo ljubi. Šmarnice pri nas niso bile le čaščenje Marije, temveč je ona našo vas vedno tudi prebudila iz zimskega spanja in nas otroke združila tako na igrišču kot pred oltarjem.

Tredicija, ki se je ohranila

Ta čas me spominja na nabrane šopke ivanjščic, ki smo jih nesli na oltar, na kislice, ki smo jih pojedli na poti do cerkve, na nogomet, ki smo ga igrali pred začetkom šmarnic in na klic starejše gospe točno ob uri: »Otroci, pol osmih je!«

Cerkvico sredi vasi smo lahko z velikim ključem otroci sami odprli, prižgali luči in pod nadzorom staršev celoten obred odvodili sami. Na podružnici smo imeli ta privilegij, da smo šmarnično pobo...