Pastir med dvema ognjema

Srečko Huth
duhovnik

Druga svetovna vojna je mnogim Slovencem speljala
življenjsko pot v usodno bodočnost. Ta usodnost je zajeta
v besedah narodnoosvobodilni boj in revolucija. V kolesje
te usodnosti se je zapletel tudi duhovnik ljubljanske škofije,
Srečko Huth.

Rodil se je 9. junija 1907 v Ljubljani, mladost pa je preživel
v Radovljici in Podkorenu, ob vznožju njemu tako ljubih
planin. Po gimnaziji v Kranju se je jeseni 1926 vpisal
na Teološko fakulteto v Ljubljani in stopil v bogoslovje. Po
končanem študiju ga je škof Gregorij Rožman 5. julija 1931
posvetil za duhovnika. Kot kaplan je Srečko deloval najprej
v Kočevski Reki, nato v Gorjah pri Bledu, v Moravčah, Črnomlju
in Šentvidu pri Ljubljani. Povsod je slovel kot priljubljen
spovednik in dober katehet. Z mladimi je rad zahajal
v planine in na božja pota, še posebej v Marijina svetišča.
Tako je šel z njimi peš celo iz Podkorena na Svete
Višarje in tam, pri višarski Materi božji, daroval zanje sv. mašo.

Ob začetku druge svetovne vojne so Nemci izgnali večino
gorenjskih duhovnikov. Nekaterim je uspelo, da so se
še pravočasno umaknili v kraje, ki so bili pod italijansko
okupacijo. Škof Gregorij Rožman je zaprosil predvsem
mlajše duhovnike, da bi se naselili v župnijah ob nemško –
italijanski meji in bi po svojih močeh skrivaj skrbeli za
dušno pastirstvo na Gorenjskem. To je bilo nevarno, a
mnogi so ta izziv sprejeli. Med njimi je bil tudi Srečko Huth.
Naselil se je v župniji Šentjošt nad Horjulom. Kljub nevarnosti
je večkrat šel na gorenjsko stran, kjer je maševal in prevideval
bolnike; maševal je celo ob pogrebih. Jeseni 1943
je začel nemški nadzor nekoliko pojemati, zato se je Srečko
odpravil na daljša pastoralna pota po Gorenjski. Odšel je
v Podkoren k materi in od tam dušnopastirsko deloval na
jeseniškem in bohinjskem področju. Pri tem pa je bil med
dvema ognjema: po eni strani mu je pretila nevarnost
nemške okupacijske oblasti, po drugi pa je bil pod nadzorom
varnostno-obveščevalne službe Osvobodilne fronte
(VOS OF), ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v
Bohinju. Kot duhovnik je bil Srečko vosovcem sumljiv in
pri njihovem delu moteč, zato so sklenili, da se ga znebijo.
Jeseniška VOS je 21. avgusta 1943 s posebnim pismom naročila
sodelavcem VOS v Bohinju, naj Srečka likvidirajo, ker
naj bi organiziral belo gardo; še prej pa naj od njega izvedo
imena duhovnikov, ki delujejo na Gorenjskem.

Srečka Hutha so ujeli 18. oktobra 1943. Po svojih zvezah
so vosovci izvedeli, kdaj bo Srečko šel iz Srednje vasi na
Koprivnik, da bi tam opravil slovesnost prvega sv. obhajila.
Domačini so ga peljali z vozom, na poti pa sta jih ustavila
dva partizana, oblečena v nemške uniforme, tako da sta
ga zmedla. Zaplenila sta mu torbo z rečmi, potrebnimi za
maševanje, ter nekaj rožnih vencev. Partizana sta ga odvedla
na zaslišanje, kjer jim je povedal, da skrbi za župnije
po Gorenjskem, ker tam primanjkuje dvajset duhovnikov.
Povedal jim je tudi, da sta mu dve materi dali za maše z
namenom, da bi njuna sinova v partizanih ohranila vero.
Povedal je tudi to, da na Gorenjskem deluje še pet mladih
duhovnikov, njihovih imen pa ni hotel izdati. Po mučenju
so ga partizani naslednji dan likvidirali. Ohranil se je dokument
VOS-a z Jesenic z dne 13. januarja 1944, v katerem
je zapisano: »Z ozirom na pismo OK VOS-a Jesenice, je bil
Srečko Huth dne 19. oktobra 1943 likvidiran. Palica mu v
nobenem primeru ni mogla biti v pomoč pri njegovih izpovedih.
S silo ni povedal ničesar.« Član jeseniške VOS je pozneje
povedal, da so Srečka obesili na drevo, spodaj zakurili
ogenj in ga spuščali vanj, da bi ga s tem prisilili k izdaji
imen drugih duhovnikov. Bil je že ves opečen, a ni hotel
ničesar izdati. Nazadnje so ga pokončali s krampom. Kje
je Srečko Huth pokopan, ni znano.

Jezus je svojim učencem napovedal: »Služabnik ni večji
kakor njegov gospodar. Če so preganjali mene, bodo preganjali
tudi vas. Vse to vam bodo delali zaradi mojega
imena!« (Jn 15,20–21). Sovraštvo komunistov do Kristusa in
Cerkve je v tistih zmedenih vojnih časih prišlo močno do
izraza. Na prvem mestu pregona so bili duhovniki, v katerih
so komunisti videli največje idejne nasprotnike. Tako
je bil tudi duhovnik Srečko Huth umorjen iz sovraštva do
vere. Njegovo delovanje na Gorenjskem je bilo izključno
dušnopastirsko in ni imelo nobenega političnega namena.
Kot dober pastir je Srečko hotel skrbeti za verne Slovence,
ki so ostali brez dušnih pastirjev. Oznanjal jim je Kristusa
in njegov nauk usmiljenja in odpuščanja ter prinašal
ljudem tolažbo zakramentov. Zato je moral umreti kot
mučenec za Kristusa.

Srečko Huth je umrl v službi Cerkve. Prepričani smo, da
se je po smrti srečal z Marijo, ki jo je v življenju častil ter
tako rad romal v njena svetišča, v katerih je maševal za mladino
in za vse, ki so mu bili izročeni v varstvo. Naj pri Mariji
izprosi novih zavzetih duhovnikov, da bodo v našem
času, v novih, spremenjenih razmerah, ki pa niso nič manj
nevarne za vernost našega naroda, velikodušno oznanjali
Kristusovo blagovest.