Zvon sv. Ane

Bernard Štuhec
bogoslovec

Pod okriljem Marije Pomočnice na Rakovniku je v salezijanski
družini oblikoval svoj duhovni poklic Bernard Štuhec.

Bernard Štuhec se je rodil 5. januarja 1920 v vasi Kupertinci,
v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. V dobri krščanski družini
je bilo 12 otrok, med njimi pa je vladala velika medsebojna
ljubezen. Bernard je že v otroštvu kazal čuteče srce,
saj je rad pomagal pri sorodnikih in je s svojim delom prispeval
tudi k vzdrževanju številne družine. Leta 1932 je
začel s šolanjem na salezijanski nižji gimnaziji v Veržeju.
Pokazal je veliko nadarjenost in delavnost. Posebno se je
navduševal nad glasbo; igral je violino, klavir in harmonij.
Odlikoval se je po urejenosti in izredni duhovnosti, posebno
ljubezen je kazal do bogoslužja. Rad je molil v kapeli,
čeprav ni bil odmaknjen od vsakdanjega živahnega življenja
v skupnosti.

Po petem razredu gimnazije je zaprosil za sprejem v
noviciat. Preselil se je na Radno pri Sevnici in tam nadaljeval
študij. Zaradi slabega zdravja je moral za nekaj časa
študij prekiniti, a je tudi bolezen premagal s strogo osebno
disciplino. Noviciat je končal leta 1938 z začasnimi zaobljubami.
Njegov tovariš v noviciatu ga je takole ocenil:
»Bil je mistična duša, stalno povezan z Bogom. Zaradi te
duhovne razsežnosti je znal biti vedno izredno prijazen,
vljuden, ustrežljiv in vsakomur na razpolago … Bil je eden
najboljših klerikov svoje generacije.«

Po gimnaziji nastopi pri salezijancih čas vzgojne prakse,
ki traja tri leta. Ta čas je Bernard posvetil študiju klasičnih
jezikov na ljubljanski univerzi. Tako se je pripravljal na
delo na rakovniški gimnaziji. V tem času pa je bila objavljena
splošna mobilizacija. Da ne bi bili mobilizirani v okupatorsko
vojsko, so se mnogi bogoslovci odločili, da gredo
raje k domobrancem. Ob koncu vojne se je z drugimi domobranci
umaknil na Koroško, od koder pa so ga Angleži,
skupaj z mnogimi drugimi begunci, vrnili nazaj v roke partizanov.
Salezijanec Stane Okorn, ki je bil tedaj na vlaku, pričuje:
»Ko sem bil na vlaku nazaj proti domovini, so na vlak
prihajali partizani, začeli pobirati obleko, čevlje, ure, in
takrat smo spoznali, kam so nas Angleži dali! Prva reakcija
je bila: vse nas bodo pobili! Druga reakcija pa je bila vdanost,
češ, pa naj nas pobijejo, bomo pa mučenci.«

Partizanska vojska se je nad vrnjenimi Slovenci kruto
znesla in maščevala. Večino vrnjenih, predvsem domobrancev,
so zaprli, največ v Šentvidu pri Ljubljani in na Teharjah,
kjer so jih mučili in nato zverinsko pobili na raznih mestih:
V Kočevskem Rogu, v rudniških jamah v Hrastniku in Rečici
pri Laškem ter drugod. Bernarda Štuheca so nazadnje
videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila
vsaka sled. Salezijanec Franc Kuhar, ki je bil tudi zaprt
v teharskem taborišču, se spominja: »Na Teharjah sem ga
neki dan videl. Prosil me je za robček, pa ga nisem imel.
Videli smo, kako so se mladi partizani izživljali nad taboriščniki
in kako so jih mučili.« Takega mučenja je bil deležen
tudi bogoslovec Bernard Štuhec.

Teharsko taborišče je bilo postavljeno ob vznožju hriba,
na katerem stoji cerkvica sv. Ane. Taboriščniki so vsak
dan poslušali zvonjenje, ki jim je bilo kakor klic iz nebes:
klic k vztrajanju v krščanskem poklicu, klic k odpuščanju
tem, ki so v svoji zaslepljenosti dvigali morilno roko nad
svoje sobrate. Na cerkvici sv. Ane je danes spominska plošča
v spomin žrtvam tega taborišča. Na kraj, kjer je stalo
taborišče, so dolga desetletja vozili odpadke iz bližnje cinkarne,
da bi tako zakrili kraj zločina. Danes je tam postavljeno
spominsko obeležje, kjer se vsako leto zbirajo množice
k spominski sv. maši in molijo za žrtve komunističnega
nasilja, pa tudi za povzročitelje tega zla.

Sv. Ana je jetnike spominjala na hčer Marijo, mater našega
Gospoda Jezusa Kristusa. Tako je bila Marija, tolažnica
žalostnih in Kraljica mučencev, jetnikom nenehna opora
in pomoč v najtežjih trenutkih. Marija, tolažnica žalostnih,
tolaži tudi danes vse, ki se znajdejo v preizkušnjah vere in
ki zaradi vere doživljajo ploho obtožb in zasmehovanj!