Oče, odpusti jim!

Jože Brecelj
družinski oče

V Svetem pismu imamo zapisan čudovit zgled junaške
matere makabejskih bratov. Vpričo matere so kruto umorili
sedem sinov, ona pa je zaupala v Boga ter pri njem iskala
tolažbo. Zavedala se je, da je otroke prejela od Boga in da
so se po kruti smrti vrnili k njemu.

Mnoge slovenske žene in matere lahko primerjamo z
junaško makabejsko materjo. Med temi je tudi Brecljeva
mati iz Zapuž pri Ajdovščini. Proti koncu vojne je tragično
izgubila štiri svoje najdražje, moža Jožeta, dve hčerki in
sina, ob tem pa je ostala vdana v božjo voljo in je odpuščala.

Jože Brecelj se je rodil v zaselku Zapuže 30. maja 1885.
Imel je manjšo kmetijo, mizarsko obrt in vaško trgovino.
Bil je velik narodnjak. V vasi so ga cenili. Rad je pomagal
sosedom. Ustanovil je mizarsko društvo, bil je član izobraževalnega
in telovadnega društva Šturje. Naročen je bil na
več verskih časnikov. Bil je široko razgledan mož. Pri njem
so se zbirali katoliški narodnjaki in kulturniki, ki so prirejali
ilegalne tabore po samotnih krajih, v Vitovljah, na Sv.
Višarjah in drugod. Na njih so gojili narodno zavest in poudarjali,
da Slovenci ne smemo hlapčevati fašizmu ter da
slovenska beseda in pesem ne smeta zamreti. Odločno je
protestiral, ko so fašisti hoteli poitalijančiti njegov priimek.
Kljub grožnjam je odgovarjal: »Največ, kar lahko dam otrokom,
je vera v Boga in priimek.«

Brecljeva družina je vsaki dve leti narasla za enega otroka,
rodilo se jih je osem. Jože Brecelj je bil zgleden kristjan,
skrben družinski oče in dober vzgojitelj svojih otrok. Vsako
jutro je v družini vodil skupno jutranjo molitev, opoldne
angelovo češčenje, ob petkih pa so ob treh popoldan
molili v čast Jezusovemu trpljenju. Vsak večer je oče vodil
molitev rožnega venca. Bil je tudi cerkveni ključar in je
veliko sodeloval pri župnijskem življenju. Župnijska cerkev
je bila Brecljevi družini drugi dom in pogosto sv. obhajilo
jim je bila redna duhovna hrana.

Ko so se na Primorskem pojavili partizani, so bili ljudje
najprej navdušeni, tako da so se jim pridružili mnogi fantje.
Vendar so začele od ljubljanske strani prihajati čudne
vesti o pobojih uglednih osebnosti, tudi o pobojih duhovnikov.
To je Brecljevega očeta bolelo. Poznal je papeževo
okrožnico o brezbožnem komunizmu in se je zavedal nevarnosti,
ki je pretila veri s strani komunistov. Ker je bil
vpliven mož, so ga hoteli krajevni aktivisti uporabiti za
svoje načrte, a jih je spregledal in jim ni popuščal. Čeprav
je bil zaveden Slovenec in je pod fašizmom veliko pretrpel,
so ga komunisti razglasili za izdajalca ter sklenili, da odstranijo
njega in njegove zgledne otroke.

Na prvi petek julija 1944 je bil oče Jože z družino pri sv.
zakramentih. Osmega julija 1944 so zvečer partizani obkolili
hišo Brecljevih in jo preiskali. Očeta, dve hčerki in sina
Martina so domnevno odvedli na zaslišanje na komando.
Brecljevi so slutili, da se ne bodo več vrnili. Ko so odhajali
od doma, so se poslovili: »Na svidenje v nebesih.« Za njimi
se je izgubila vsaka sled. Krajevni aktivisti so Brecljevo ženo
zavajali s trditvami, da so še živi in mati je z veliko ljubeznijo
pripravljala zanje pakete s hrano in oblekami. Prvo
razočaranje pa je doživela, ko je izvedela, da drugi nosijo
njihove obleke. Kljub temu je še upala, da jih bo našla žive.

Po devetih mesecih pa so 9. aprila 1945 v gozdu pri
Kodretih v skupnem grobu našli pomorjene očeta Jožeta,
hčeri Marijo in Angelo ter sina Martina. Dekleti sta ležali
na dnu groba, ubili so ju najprej. Oče je moral s sinom gledati,
kako umirata njegovi hčeri, nato pa so krvniki pokončali
še njega in sina, ju zvalili na mrtvi dekleti in vse
skupaj zakopali. Ob tej novici je mati sklenila roke in rekla:
»Dragi sinovi, pokleknimo in molimo.« Pokleknili so pred
hišni oltarček in molili. Ko so molili očenaš, je ob besedah
‘odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo’, mati
vzkliknila: »Obljubite mi, dragi sinovi, da se ne boste za to
nikoli in nikomur maščevali, na noben način!« Obljubili so
in nato so nadaljevali Gospodovo molitev. Sinovi so obljubo
držali. Čeprav so vedeli, kdo je umoril njihove najdražje,
se niso hoteli maščevati. Sina, ki je bil vojak domobranec,
so nekateri nagovarjali, naj se maščuje nad morilci, a jim je
odgovarjal: »Največje maščevanje je odpuščanje.«

Zvedelo se je, v kateri hiši so Brecljeve zasliševali in mučili
ter jih po nekaj dneh 12. julija 1944 umorili. Gospodinja
te hiše je vse to nekomu zaupala in tako so našli njihov
grob. Avtopsija je pokazala, da so očeta Jožeta potolkli,
ostale pa ustrelili. Posmrtne ostanke Brecljevih so položili
na oder v dvorani Marijinega doma ob šturski cerkvi. Drugi
dan, 10. aprila 1945, so jih ob ogromni množici vernikov
pokopali na domačem pokopališču.

Iz te Brecljeve globoko verne družine je, kakor tudi iz
mnogih drugih podobno preizkušanih družin, vzklil duhovniški
poklic. Sin Bogomil je končal teologijo v Italiji in bil
leta 1950 posvečen v duhovnika. Nove maše ni mogel obhajati
z domačimi. Na mejnem prehodu je z italijanske strani
podelil novomašni blagoslov domačim, ki so se zbrali na
jugoslovanski strani bloka. Po več letih, ko je bil sin Bogomil
že duhovnik, mu je mati zaupala: »Veš, kaj sta rekli tvoji
sestri, ko si študiral? Radi bi darovali tudi življenje za to,
da bi se ti odločil za duhovniški poklic. Bog ju je uslišal.
Obe sta umrli mučeniške smrti in ti si postal duhovnik.
Sedaj veš, komu se moraš za to zahvaliti.« Duhovniški poklic
– iz krvi mučencev!

V Brecljevi družini je imela Marija posebno mesto. Dekleti
sta bili zgledni članici Marijine družbe in veliki častilki
Matere božje. Marija, Kraljica duhovnikov, posreduj pri
svojem Božjem Sinu za nove duhovniške, redovniške in
misijonske poklice!