Franc Pen
dijak

V zavetju Marijine bazilike Matere milosti v Mariboru
se je odvijala mladost junaškega ministranta in dijaka
Frančka Pena. Franček se je namenil postati duhovnik, a
ga je Bog še pred tem poklical, da sodeluje pri nebeškem
bogoslužju.

Franc Pen ali Franček, kakor so ga klicali, se je rodil 9.
oktobra 1924 v Mariboru, v delavski družini. Doma je prejel
dobro versko vzgojo, ki se ga je močno dotaknila. Bil je veren
in pobožen otrok. Takoj po vstopu v šolo se je navdušil
za ministriranje pri frančiškanih v baziliki Matere milosti
v Mariboru. Tam je pri Marijinem oltarju vsak dan ministriral
celo pri več sv. mašah. Ob Marijinem oltarju in ob
mašni daritvi je v njem rasla želja po duhovniškem poklicu.
Zaradi tega se je zvesto učil latinščine, zanimal pa se je
tudi za mnoge druge reči, ki bi mu utegnile koristiti pri duhovniškem
poklicu. Željo po duhovništvu je večkrat zapisal
v dnevnik.

Ob vdoru Nemcev je Franček obiskoval 6. razred gimnazije.
Vedel je, da ga lahko kmalu doleti vpoklic v vojsko,
zato se je umaknil na Češko, v kraj Litschau, kjer je delal
kot blagajnik na železniški postaji. Vendar nemški vojski
ni mogel uiti. Leta 1943 so ga poklicali v zloglasni Hitlerjugend
ter ga poslali na trimesečno vojaško pripravo v Innsbruck
na Tirolskem. Frančku se je vojna upirala. Bil je odločno
proti nesmiselnemu pobijanju ljudi in ni hotel sodelovati
v vojni moriji. Z dvema slovenskima nabornikoma
je sklenil, da bodo izkoristili prvo priložnost za pobeg. To
so neko junijsko soboto leta 1943 tudi storili. S ponarejenimi
dokumenti so se z vlakom pripeljali do Beljaka in nato
do zadnje postaje na avstrijski strani. Pot so nato nadaljevali
peš preko gora, kjer je bil eden od pobeglih, Jože, dogovorjen
za srečanje s partizani, ki naj bi jih odpeljali na varno.
Med potjo pa so naleteli na partizansko patruljo. Ta je
začela nanje streljati. Ranili so Frančkovega tovariša Borisa.
Ko so partizani ugotovili pomoto, so ranjenega Borisa
skrili v nek grm. Ponj naj bi prišli pozneje, Franček in Jože
pa sta odšla z njimi. Naslednji dan je prišel partizanski bolničar,
oskrbel ranjenega Borisa in nato odšel, Franček pa
je ostal pri ranjenem tovarišu. Kmalu pa se jima je približala
nemška policija. Franček bi lahko pobegnil, a ni hotel pustiti
tovariša v stiski. Naložil si ga je na ramena in hotel z
njim zbežati, pa je bil zaradi teže tovariša prepočasen. Nemci
so ju ujeli in ko so ugotovili, da sta dezerterja iz nemške
vojske, so ju predali vojaškemu sodišču. Ranjenega Borisa
so odpeljali v bolnišnico, Frančka pa strpali v zapor. Kot
dezerterja so ga obsodili na smrt.

Franček je bil nazadnje zaprt v Gradcu. Tam ga je obiskal
duhovnik dr. Ferdinand Koletnik, njegov prijatelj. Spovedal
je Frančka in ga pripravil na smrt. Ob tem mu je Franček
povedal, da je želel postati duhovnik, da bi delal za zveličanje
duš. Poudaril je, da hoče darovati svoje mlado življenje
na oltar ljube slovenske domovine, da bo potem pri Bogu
še bolj prosil za srečo in večni blagor slovenskega naroda.
Izjavil je, da iz srca odpušča vsem preganjalcem slovenskega
naroda in tudi tistim, ki so ga obsodili in ga bodo
umorili. Dejal je, da ima mirno vest in da je prav ravnal, ko
je dezertiral iz nemške vojske. Prepričan je bil, da bo z mučeniško
smrtjo lahko še več storil za svobodo domovine. Pred
smrtjo ni trepetal, ampak se je veselil svoje nadnaravne
sreče. Frančkova sestra pravi: »Vedel je, da se je za nekaj
žrtvoval in bil je prepričan, da mu bo Bog povrnil z večnim
življenjem.« Malo pred smrtjo je domačim pisal: »Predragi,
umrem za pravično stvar. Ni mi bilo dano, da bi dosegel
edini poklic, ki sem si ga od nekdaj želel. Videli se
bomo spet in tam zgoraj združili in nihče nas ne bo več
ločil. Spovedal sem se in prejel sv. popotnico za v nebeško
domovino.« Izjavil je še, da bo pri Bogu prosil za starše in
vse svoje drage, še prav posebno pa za vrstnike, ki bodo
postali duhovniki. To, kar njemu ni bilo dano, naj oni prinašajo
ljudem: veselo vest o večni sreči v nebesih. 12. maja
1943, sredi Marijinega meseca, so Frančka v Gradcu obglavili.

Pokojni škof dr. Vekoslav Grmič, ki je bil v nižji gimnaziji
nekaj časa Frančkov sošolec, je njegov pobeg iz vojske
takole ocenil: »Moram reči, da je bil Franček v verskem pogledu
zelo resen. Zato je tudi nemško vojsko jemal kot popolnoma
zločinsko, kjer ne sme sodelovati; ne samo, da ne
more, ampak da kot kristjan pri tem ne sme sodelovati!«
Boris, ki ga je Franček rešil, pa pravi: »Ker sem bil ranjen,
je prišel k meni. Rešil se je, zdaj pa pride k meni in mi pomaga!
Takrat me je prešinilo, da je res neverjetno, da je čutil
takšno moralno obveznost, da mora mene rešiti. Vedel je,
da bo zaradi tega umrl, a je vseeno prišel k meni. Krvavel
sem. Franček me je vzel na rame in tako so ga ujeli. Zame
je Franček čisti mučenik, popoln kristjan.«

Junaški ministrant Franček Pen, od malega vnet Marijin
častilec, ki je tako hrepenel po duhovniškem poklicu in iz
verskega prepričanja ni hotel biti soudeležen pri morilskem
pohodu nemške vojske, naj prosi za našo mladino in
pri njem izprosi nove duhovniške in redovniške poklice.
To svojo prošnjo zaupno izročimo v roke naši nebeški Materi
Mariji.