p. Anzelm Polak, p. Ivan Salmič KR
križniška redovnika

V času pomanjkanja duhovnikov, ki je vladalo v mariborski
škofiji v začetku 20. stoletja, je nekaj bogoslovcev prišlo
na Štajersko tudi iz Češke in Slovaške. Oni so potem opravljali
duhovniško službo v mariborski škofiji. Med temi je bil
tudi p. Anzelm Polak iz križniškega reda.

P. Anzelm se je rodil 8. aprila 1883 v Životicah na Moravskem
(Češka). Odločil se je za duhovniški poklic in je z več
mladimi kleriki prišel v Slovenijo. Vstopil je v križniški red
ter 22. septembra 1909 naredil slovesne zaobljube. Mašniško
posvečenje je prejel naslednje leto, 14. julija 1910.

Kot kaplan je p. Anzelm deloval najprej v župniji Semič
v Beli krajini. Leta 1919 je prišel v župnijo Sv. Miklavž pri
Ormožu in tam ostal kot župnik do vdora Nemcev 1941. Pri
Sv. Miklavžu se je takoj lotil potrebnih del v župniji. Bil je
zelo aktiven na gospodarskem in družbenem področju.
Poleg popravil in zidav pri cerkvi je dal pozidati tudi društveni
dom, kjer so začeli prirejati razne igre. Mladim je kupil
inštrumente ter sestavil tamburaški orkester. Poskrbel
je za nakup novih knjig za župnijsko knjižnico, da so si ljudje
lahko sposojali dobre knjige. P. Anzelm je bil resen, a po
srcu zelo dober človek. Rad je pomagal ljudem in revežem
dajal večkrat kar od svojega.

Pri vsem tem velikopoteznem zunanjem delu pa ni prav
nič trpelo njegovo delo na duhovnem področju. Organiziral
je duhovne vaje za fante, oživil je mladeniško Marijino
družbo, spodbujal je delo za cerkveno edinost. Pospeševal
je stanovska obhajila, bil je častilec Srca Jezusovega, rad
je hodil na sprevidenja, skrbel je za lepo ljudsko in zborovsko
petje v cerkvi. Miklavževski rojak, duhovnik dr. Stanko
Janežič, se spominja: »Ob nedeljah je pela vsa nabito polna
cerkev, da te je kar dvigalo proti nebesom. Naša župnija
je v njegovem času živela zelo dejavno versko življenje.«

Nemška okupacija Štajerske tudi p. Anzelmu ni prizanesla.
Čeprav ni bil slovenskega rodu, so Nemci videli v njem
sovražnika nemškega rajha. Že aprila 1941so ga nacisti pregnali
na Hrvaško. Zatekel se je k frančiškanom v Varaždin.
6. septembra 1942 so ustaši pod vplivom nacistov aretirali
slovenske duhovnike, ki so delovali blizu slovenske meje,
ter jih odpeljali v zapor v Varaždinu. P. Anzelm, ki je tedaj
bival v Varaždinu, jih je šel obiskat. Verjetno je bil to razlog,
da so nekaj dni kasneje ustaši na ulici aretirali tudi njega
ter ga odpeljali k ostalim zaprtim slovenskim duhovnikom.
Poslej je z njimi delil nadaljnjo usodo. Skupaj s še petimi
slovenskimi duhovniki in večjo skupino drugih taboriščnikov
so ga odpeljali v taborišče Jasenovac. Tam so ustaši
njega in še pet drugih slovenskih duhovnikov 17. oktobra
1942 na »običajni način«, kot so temu rekli, zverinsko umorili.
Duhovnike so postavili na čelo sprevoda taboriščnikov,
ki so ji vodili v smrt, in jim zasmehljivo rekli, da lahko spotoma
blagoslavljajo vse po vrsti: katoličane, pravoslavne,
Žide in muslimane. »Na koncu bomo pa mi vas blagoslovili.
« Edini slovenski duhovnik, ki je tedaj zaradi bolezni ušel
tej usodi, Anton Rantaša, je njihovo smrt takole opisal:
»Ustaš – koljač je vsakega udaril z batom po glavi, da se je
onesvestil, drugi ustaš pa mu je prerezal vrat.«

V Vinici v Beli krajini pa je delil usodo mučeništva drugi
križniški redovnik, kaplan p. Ivan Salmič. »Z gorečnostjo
je začel dušnopastirsko delo, veliko je pomagal ljudem in
pri tem večkrat tvegal glavo,« je o njem zapisano v župnijski
kroniki. Tako je posredoval pri Italijanih in rešil nekaj ljudi
pred internacijo, dosegel je, da niso ustrelili treh fantov,
ki so se iz partizanov vrnili domov. Podobno je uspel
prepričati tudi Nemce, da novembra 1943, ob ofenzivi, niso
ustrelili osem mož in fantov. To pa krajevnim aktivistom
ni bilo všeč, ker se ti rešeni fantje niso pridružili partizanom
in se jih je nekaj celo pridružilo domobrancem. To je
p. Salmiča stalo življenja. 13. novembra 1943 so kaplana partizani
aretirali in ga odpeljali proti Žežlju. 20. novembra
sta dve dekleti v gozdu na Slemini pri Žežlju našli krvave
sledi in kmalu nato grob plitvo zakopanega kaplana. Noge
je imel zvezane z vrvjo, na truplu pa so bile rane, posledice
mučenja. Nedolžen je bil nasilno umorjen, ker je reševal
nedolžne ljudi. Njegov predstojnik je zapisal: »P. Ivan
Salmič, kaplan viniški, je bil umorjen od komunistov na
Žežlju. Pokojnik je bil otroško vdan Cerkvi in redu. Bil je
poln ljubezni do revežev in otrok.«

Glavni razlog za umor duhovnikov, tudi p. Anzelma Polaka
in p. Ivana Salmiča, je bil v sovraštvu nasprotnikov do
Cerkve in do katoliških duhovnikov, še posebno do slovenskih,
v katerih so videli tudi glavne oporne stebre slovenskega
naroda. Tudi p. Anzelma, čeprav ni bil slovenskega
porekla, je doletela ta usoda. Ustaši so bili namreč pod
močnim vplivom Nemcev in so delali po njihovih navodilih.
Čeprav iz drugačnih razlogov pa so podobno postopali
tudi pristaši komunizma. Oba ideološka sistema sta hotela
zatreti Cerkev in njene predstavnike.

Vsak nacionalizem, vsaka ideološka omejenost je zlo, ki
prinaša razdor in vzbuja sovraštvo med narodi in verami.
Tega bi se morali nenehno zavedati ter se proti temu zlu
boriti. Ob beatifikaciji škofa Slomška je papež Janez Pavel
postavil Slomška za vzornika prave domoljubnosti, ki ne
izključuje različnosti vere in kulture. Položil nam je na srce
besede: »Novi blaženi se vam ponuja kot vzor pristnega
domoljubja. Njegov zgled pričuje, da je mogoče biti iskren
domoljub in z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi
druge narodnosti, druge kulture in druge vere.«

Prosimo Marijo, zavetnico slovenskega naroda, naj nas
obvaruje podobne krute usode, da ne bo nikoli več moril brat
brata, ampak da bomo živeli v miru in slogi, ter bomo lahko
ohranjali verske korenine našega naroda.