4. dan šmarnic

Alojz Breznik, Matevž Krmelj, Jože Logar
bogoslovci

Na pokopališču v Škocjanu pri Turjaku so v skupnem grobu
pokopani trije bogoslovci ljubljanske nadškofije: Alojzij
Breznik, Matevž Krmelj in Jože Logar. Vsi trije so postali
žrtve nesmiselnega sovraštva, a so junaško in vdani v božjo
voljo sprejeli smrt.

Med drugo svetovno vojno se bogoslovci z Gorenjske
in Štajerske zaradi nemške zasedbe niso mogli iz Ljubljane
vračati na svoje domove. Gostoljubno so jih sprejeli po
župniščih in družinah na Dolenjskem in Notranjskem. Ob
kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so se mnogi, predvsem
tisti, ki so bili nastanjeni blizu Turjaka, pred komunisti
zatekli v tamkajšnji grad. Ob partizanskem napadu na Turjak
je bilo v gradu 23 bogoslovcev, med njimi tudi omenjeni
trije. To niso bili vojaki, ampak civilisti, ki so kot bolničarji
opravljali samarijansko službo.

Alojzij Breznik se je rodil 29. maja 1919 v Rafolčah, v
župniji Brdo pri Lukovici. V družini je bilo enajst otrok. Nadarjen
fant je šel študirat na klasično gimnazijo v Ljubljano.
Bil je član Katoliške akcije, na gimnaziji pa tudi predsednik
študentskega društva Žar in voditelj odseka Slovenske
dijaške zveze. Odločil se je za duhovniški poklic in se nanj
zavzeto pripravljal z molitvijo in vztrajnim študijem. Jeseni
1940 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Ves se je posvetil
študiju in kontemplaciji. Poglabljal se je v klasike duhovnosti.
Duhovnost ga je tako prevzela, da se sploh ni zanimal
za politiko. O njegovi globoki duhovnosti priča njegov
dnevnik. Zaradi nemške okupacije ni mogel domov, zato
je našel gostoljubje v škocjanskem župnišču. V zmedenih
časih razpada Italije se je z župnikom in kaplanom umaknil
na grad Turjak, misleč, da bo tam bolj varno. Uvrstili so
ga med bolničarje. Tolažil je ranjence, z njimi molil ter težko
ranjene pripravljal na smrt. Dva dni pred padcem gradu
(17. 9.) ga je zadel drobec granate in je tudi sam obležal
med ranjenci.

Matevž Krmelj se je rodil 12. avgusta 1922 v Stari Loki
na Gorenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Ljubljani.
Tudi on je bil član Katoliške akcije in v njenem okrilju
je rasel njegov duhovniški poklic. Leta 1941 je začel študirati
teologijo. Ob vestnem študiju si je prizadeval za globoko
duhovnost. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske je našel
gostoljubje v Veliki Račni na Dolenjskem. Od tam je z
drugimi odšel na Turjak, kjer se je kot bolničar posebno
izkazal v ljubezni do bližnjega. Ko je divjal hud boj in je bil
v smrtni nevarnosti, je prenašal ranjence v ambulanto ter
jim zvesto stregel. V tej samarijanski službi je bil tudi sam
ranjen.

Jože Logar, doma v Vodicah pri Ljubljani, se je rodil 3.
marca 1912 v veliki družini. Klasično gimnazijo je končal v
Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Študiral je pravo na Univerzi
v Ljubljani ter se po končanem študiju zaposlil. A Bog
ga je klical drugam. Novembra 1942 je stopil v bogoslovno
semenišče. Tudi on ni mogel med počitnicami domov,
zato jih je preživljal na Dolenjskem. Septembra 1943 se je
skupaj z drugimi znašel na Turjaku. Kot bolničar je stregel
in pomagal ranjencem, dokler ga ni zadela mina in je tudi
sam obležal med ranjenimi v ambulanti.

Ko so se ob padcu turjaškega gradu njegovi branilci vdali
partizanom, so le-ti vse vojake, civiliste in bogoslovce odgnali
v Velike Lašče. V gradu je ostalo samo 28 ranjencev,
med njimi ti trije bogoslovci. Iz bližnjega Škocjana so prišle
žene in dekleta, da bi jim pomagale. Med temi je bila
tudi Breznikova sestra Kati, ki je bila na počitnicah v Škocjanu.
Ker je najbolj spretno stregla ranjencem, je smela ostati
med njimi do konca. Bogoslovci so vedeli, da jih čaka smrt.
Vdani v Božjo voljo so govorili: »Če Bog hoče, radi darujemo
svoje življenje, saj če s Kristusom trpimo, bomo z njim
tudi prešli v novo življenje.« Bogoslovec Alojz je svoji sestri
še dejal: »Lepo pozdravi gospodinjo v škocjanskem župnišču.
Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva
pa se vidiva, kajne? Tam gori!«

Alojzijeva sestra Kati, ki je zadnja zapustila ambulanto,
je videla, kaj se je zgodilo z ranjenci. Vsak je moral iz svojega
prostora. Ko se je prikazal na vratih in stopil na prvo
stopnico, ga je partizan ustrelil v glavo. Drug za drugim so
padali v kotanjo pod stopnicami. Tudi trije bogoslovci.

Bogoslovci Alojzij, Matevž in Jože niso sodelovali v vojni;
kot bolničarji so velikodušno stregli ranjencem, a so
morali kljub temu umreti pod streli opijanjenih zmagovalcev.
Zato verujemo, da so »tam gori«, pri Bogu in Devici Mariji,
deležni večnega plačila za svoje zvesto delo usmiljenja.
Ni jim bilo dano, da bi dosegli življenjski cilj in kot duhovniki
prinašali ljudem odrešenje, naj sedaj prosijo za naše
škofije, da ne bi zmanjkalo velikodušnih in zvestih duhovnikov.
Naj bodo priprošnjiki za sedanje in bodoče bogoslovce,
da se bodo dobro pripravili na odgovorno službo
v Cerkvi na Slovenskem.

Kraljica miru, prosi za nas!