Tolažnica žalostnih

Dragi Marijini častilci!

Prišli smo do zadnjega dneva letošnjih šmarnic. Letos
so bile obarvane s krvjo slovenskih mučencev, ki so v viharju
druge svetovne vojne in povojnega časa na oltar vere in
ljubezni do domovine položili svoja življenja. Zanje lahko
rečemo, da v polnosti veljajo besede svetopisemskega pisatelja,
ki pravi: »Duše pravičnih so v Božji roki. Očem nespametnih
so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo,
in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru. Kajti, čeprav
so po sodbi ljudi bili mučeni, je njih upanje polno umrljivosti;
in po kratkem trpljenju dobijo velike dobrote. Zakaj
Bog jih je preizkusil in našel, da so njega vredni« (Mdr 3,1–5).

Kraška brezna in mnoge druge jame po vsej slovenski
zemlji hranijo njihove posmrtne ostanke, naša domovina
je bila pokropljena in blagoslovljena z njihovo mučeniško
krvjo. In kakor je bilo v vseh stoletjih naše krščanske zgodovine,
tako so se tudi v tem mučeniškem času naši bratje in
sestre z zaupanjem ozirali na njo, ki je Devica mogočna, Podoba
pravice, Tolažnica žalostnih in Kraljica mučencev. K
njej, Tolažnici žalostnih, pa so se zatekali in se še zatekajo
po tolažbo tudi svojci pobitih: očetje in matere, bratje in
sestre, sorodniki in župljani krajev, kjer so mnogi teh mučencev
delovali. Njihov spomin ne sme izginiti iz naših src,
njihova dejanja ne smejo biti pozabljena, njihov zgled pogumnega
in pokončnega krščanstva mora spodbujati tudi
nas, da bomo živeli in delovali iz korenin vere in ljubezni
do Boga in do slovenske domovine.

Človeška podoba mnogih od teh mučencev še danes ni
oprana obtožb in zmaličenosti, s katero so jih prikazovali
povojni oblastniki; mnogi, ki so doživeli montirane sodne
procese, še danes niso rehabilitirani; mnoge še danes
prikazujejo kot izdajalce in kolaboratorje z okupatorjem,
čeprav so se trudili le za ohranitev vere in za blagor domovine.
Obrekovanje, mučenje in smrt so morali prestati samo
zato, ker se niso hoteli prikloniti zločinski ideologiji, bodisi
nacizmu, fašizmu ali komunizmu, ideologiji, ki je ljudi
presojala po načelu: Kdor ni z nami, je proti nam!

Čas je, da to zlagano moralo odpravimo in se soočimo s
pravo resnico. Cvet našega naroda so ti slovenski mučenci;
zvezde vodnice mlačnemu krščanstvu, ki se priklanja
malikom našega časa; čudoviti kažipoti, ki nas usmerjajo na
pot krščanske morale, ki odpušča tudi najhujšim sovražnikom,
ki vztraja v najtežjih trenutkih in ki ohranja zvestobo
Bogu in narodu tudi tedaj, ko je najtežje. Zgledi naših
mučencev ne smejo v nas buditi maščevanja, nasprotno,
spodbujati nas morajo k odpuščanju in k spravi, da se v
našem narodu ne bi nikdar več ponovilo kaj podobnega.

Mučenci so umirali z molitvijo za svoje krvnike. Kako
zaupno so se v trpljenju naši ljudje obračali k Bogu in Mariji!
Veronika Lestan je v svoji pesmi zapela:

»Ti, Marija, sonce naše tihe sreče,
zvezda v temi in viharni noči,
ti nad nami vedno mirno, toplo sij!
In ob koncu vsega našega življenja,
ko poslednji cvet omahne v tvoje roke,
vso ljubezen materino nam odkrij!«

O zaupanju v Marijino pomoč pričajo tudi Naše litanije,
ki so v vojnem času skrivaj krožile med ljudmi ter iz njihovih
src izvabljale prošnje za varstvo in pomoč v stiski.

Marija Pomagaj, upanje izgnancev in beguncev,
upanje jetnikov, prosi za nas! so ljudje prosili.
Mati trpečih, prosi za nas!
Kraljica Slovencev, prosi za nas!
Sveti Jožef, varuh preganjanih, prosi za nas!
Vsi sveti mučenci, ki ste na slovenski zemlji trpeli,
vsi slovenski svetniki in svetnice božje, prosite za nas!
Božji služabnik Anton Martin Slomšek,
škof in učenik Slovencev, prosi za nas!
Vsi verni slovenski očetje in pobožne matere,
ki v Gospodu počivate, vsi vzorni fantje
in dekleta slovenska, ki pri Bogu živite, prosite za nas!
Usmili se, Gospod, slovenskega naroda
v njegovi največji stiski, prosimo te, usliši nas!
Daj, da bo slovenski narod izpolnil svoje poslanstvo
v božjem kraljestvu, prosimo te, usliši nas!
Ohrani nam edino pravo vero, ohrani nam domovino
in materni jezik slovenski, prosimo te, usliši nas!
Vrni duhovnike naše slovenske,
vrni naše brate in sestre izgnane,
prosimo te, usliši nas!
Daj, da za sedanjim trpljenjem zaživimo versko
in narodno vstajenje, prosimo te, usliši nas!

Te posebne litanije našega naroda se zaključujejo s posebno
molitvijo. S to molitvijo končajmo tudi mi letošnje
šmarnice. Prosimo tako, kakor so v tistih težkih časih prosili
naši rojaki: »Ti, predobri nebeški Oče, zaradi zasluženja
tvojega Sina Jezusa Kristusa, po priprošnji Matere božje,
srednice vseh milosti ter po priprošnji angelov in svetnikov,
se usmili slovenskega naroda. Spomni se, da te je tudi
slovenski narod častil in ljubil z otroško pobožnostjo. Odpusti
mu, kakor si tolikokrat odpustil svojemu izvoljenemu
narodu, prikrajšaj dneve trpljenja in daj, da se bo kmalu
ves slovenski narod posvetil Mariji Pomagaj, Kraljici Slovencev,
ter zapel veličastni Tebe Boga hvalimo, za versko
in narodno svobodno domovino. Amen.«