Le spi, otrok moj, Marija je pri nama

Ivanka Škrabec Novakova
učiteljica

»Le spi, otrok moj, Marija je pri nama!« Tako je govorila
mlada učiteljica Marija Novak Škrabčeva svojemu otroku,
ki ga je osmi mesec nosila pod srcem ter v strahu pričakovala,
kdaj jo bodo odpeljali.

Ivanka Škrabec je bila doma iz Hrovače pri Ribnici. Njen
oče Janez je bil nečak znanega jezikoslovca frančiškana p.
Stanislava Škrabca. Končala je učiteljišče pri uršulinkah v
Ljubljani. Njena prva služba je bila v Pišecah na Bizeljskem,
leta 1939 pa je prišla za učiteljico v Sodražico. Ivanka je bila
že po naravi vzgojiteljica. Njena prikupna zunanjost, lep
značaj, iskrena in globoka vernost, vse to ji je pomagalo,
da je imela veliko uspeha pri delu z mladimi, ki se jim je
vsa posvetila. Če kdaj koga ni bilo v šolo in je zvedela, da je
bolan, ga je obiskala na domu in se prijazno pogovorila z
domačimi. Zato je uživala splošno priljubljenost. Z velikim
veseljem je delovala v prosvetnem društvu in v dekliškem
krožku. Decembra 1941 se je poročila s prof. Francem Novakom,
ki je bil že kot študent zelo dejaven v študentskih
katoliških organizacijah. Tudi v Sodražici, kjer sta si z Ivanko
uredila skromno stanovanje, ni skrival svojega verskega
prepričanja, kazal pa je tudi nezaupanje do Osvobodilne
fronte, ker so jo vodili komunisti. Pripadniki te so mu
tudi očitno grozili.

28. maja 1942 so se italijanski vojaki iz Sodražice umaknili
v Ribnico. Takoj za njimi so prišli partizani in začeli po trgu
in vaseh loviti svoje t. i. sovražnike. Prof. Novak se je tedaj
pred stanovanjem pogovarjal z ženo in sosedo. Mimo se
je na kolesu pripeljal nek moški in ves zasopel dejal:
»Gospod Novak, bežite, takoj bežite!« Novak se je poslovil od
žene, prosil sosedo, naj skrbi zanjo in se s kolesom odpeljal
proti Ribnici. Samo nekaj minut za tem so prišli partizani,
spraševali za prof. Novaka, pregledali njegovo stanovanje
in vso hišo in ker ga niso našli, so odšli.

Isti dan popoldan so na trgu v Sodražici pripravili zborovanje,
na katerem je govoril partijski sekretar tega območja.
Velik del zborovanja je bil namenjen zasliševanju in
sramotenju učiteljice Novakove. Spraševali so jo, kje je mož,
zakaj sta nasprotovala Osvobodilni fronti in tako škodovala
njenemu ugledu. Na vse načine so jo poniževali in se iz nje
norčevali. Nihče od navzočih pa se ni upal postaviti za učiteljico.
Nazadnje so jo odpeljali v njeno stanovanje ter hišo
zastražili. Učiteljica Ivanka je sicer še lahko šla vsako jutro
k maši, a so jo vedno spremljali.

Zvečer, 3. junija 1942, je Ivanka z družino, pri kateri je
stanovala, molila rožni venec. Naenkrat so zaslišali razbijanje
po vratih. Odprli so. Vstopili so partizani in vprašali
gospodarja: »Ste vi Novak?« Odkimal je. Tedaj je Ivanka, ki
je še vedno klečala, vstala in rekla: »Jaz sem Novakova žena.
« Ukazali so ji, naj gre z njimi v stanovanje. Nikomur niso
dovolili, da bi šel z njo. Bilo je že precej čez polnoč, ko se
je iz Novakovega stanovanja slišal silen hrup. Razbijali so
pohištvo in posodo ter zmerjali učiteljico. Nato so jo odpeljali.
Ustavili so se v gozdu nad Zamostecem, kjer si je
morala sama skopati grob. Prosila jih je, naj jo pustijo pri
življenju vsaj toliko časa, da bo rodila otroka. Ni bila uslišana.
Morala je kopati naprej. Obtežena z dvojnim bremenom,
z otrokom pod srcem in s krampom v rokah, ni mogla
izkopati globoke jame. Nato so jo ubili. Niso je ustrelili, saj
je komandir partizanskega oddelka dejal, da je škoda krogle
za tako babo, krogle bodo potrebovali za druge. Pobili
so jo s kolom; razbili so ji lobanjo in jo zvalili v plitvo jamo.
Truplo so pokrili z njenim vrhnjim plaščem in jo zagrebli.
To se je zgodilo v zgodnjem jutru 4. junija 1942, na praznik
sv. Rešnjega telesa. Bila je v 27. letu starosti.

Ko so se v Sodražico vrnili italijanski vojaki, so se partizani
umaknili v gozdove. Tedaj so iz Hrovače prišli Ivankina
mati, njena sestra Neža in soseda Škrabčevih. Našli so
Ivankin grob, jo odkopali in prepeljali v Hrovačo. V domači
hiši je ležala na mrtvaškem odru, 8. avgusta 1942 pa so jo v
Hrovači pokopali v družinski grob Škrabčevih. Če je Ivanka
malo pred smrtjo govorila svojemu še nerojenemu otroku:
»Le spi, otrok moj, Marija je pri nama.«, je kmalu nato
lahko v večnosti dejala: »Otrok moj, zdaj sva oba pri Mariji,
najini materi.«

Naj ta, tako zgledna verna žena, ki je morala darovati življenje
samo zaradi svoje pokončne vernosti, izprosi pri
Mariji pogum dekletom in ženam, da bodo z veselo velikodušnostjo
sprejemale otroke in se zanje žrtvovale v življenju.