Molim in čakam

Alfonz Jarc
župnik

O župniji Ajdovec so v prejšnjem stoletju govorili, da v
njej rastejo duhovni poklici. V tej majhni in odročni župniji
je bilo v sto letih kar 16 novih maš. Tod so živele verne
in razgledane družine, ki so bile najboljše okolje za rast
duhovnih poklicev. Iz ajdovske župnije so izšli tudi mnogi
znani duhovniki, med njimi teološki profesor dr. Franc
Grivec ter skopski škof in svetniški kandidat Janez Frančišek
Gnidovec. Iz ajdovske župnije je izšel tudi župnik Alfonz
Jarc, žrtev povojnih pobojev.

Alfonz Jarc se je rodil 30. julija 1904 v Ajdovcu. Po končani
gimnaziji v Novem mestu je nadaljeval študij na bogoslovni
fakulteti v Ljubljani. Posvečen je bil 29. junija 1928.
Novo mašo je imel kar pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Tako
je tudi na zunaj pokazal veliko ljubezen do Matere božje.
Duhovniško pot je začel na Mirni, nadaljeval v Koroški Beli
in na Raki, leta 1931 pa je postal župnijski upravitelj v Poljanah
na Kočevskem. Za tem je leta 1935 dobil v upravo Planino
v Zasavju, leta 1937 pa je prevzel župnijo Stari trg ob Kolpi.
Povsod je pokazal gospodarske sposobnosti in velik
socialni čut. Ko so Belo krajino okupirali Italijani in zbirali
moške za internacijo, je zanje posredoval. Ženam je sestavljal
prošnje za izpustitev mož. Uspelo mu je, da jih je
nekaj rešil. V župnišče je sprejemal tudi partizane ter jim
pomagal. Jarčeva sestra se spominja: »Koliko partizanov se
je zateklo v župnišče, koliko lačnih smo nasitili! Včasih je
župnik celo svoj obrok odstopil lačnemu partizanu.«

V Dragatušu so partizani že v začetku julija1942 odpeljali
župnika Jakoba Omana in ga ubili, 5. maja 1944 pa so
požgali tudi cerkev. Ker je bil Alfonz Jarc znan kot odličen
gospodar, ga je škof ob koncu leta 1946 nastavil za župnika
v Dragatušu z naročilom, naj pozida požgano cerkev. Župnik
je sprejel novi izziv. Vernikom se je kmalu priljubil in
je zlasti moške hitro navdušil za pozidavo cerkve. To pa ni
bilo pogodu nekaterim, ki so računali, da bo vera kmalu
propadla. Župnikova podjetnost in priljubljenost pri ljudeh
jih je nagnila k temu, da so ga začeli blatiti in mu podtikati
razne obtožbe in mu groziti celo s smrtjo. 7. januarja
1949 sta prišla v župnišče dva agenta. Preiskala sta župnišče
in marsikaj odnesla. Pobrala sta ves denar, župnika pa
odpeljala v Črnomelj v zapor. V Črnomlju je bila od 22. do
24. februarja proti njemu sprožena sodna obravnava. Privedli
so ga v sodno dvorano z vidnimi poškodbami po
obrazu. Vse lažne obtožbe, ki so mu jih naprtili, je župnik
Alfonz odločno zavračal. Zadnji dan te, vnaprej pripravljene
in prirejene sodne obravnave, so Alfonza Jarca obsodili
na smrt. Ko je za razsodbo izvedela njegova mama,
je dejala: »Hvala Bogu, da ga ne bodo več mučili.«

Alfonza Jarca so odpeljali v ljubljanske zapore. Domačim
niso dovolili, da bi ga obiskali. Iz zapora so domači dobili
le tri kartice, na katerih Alfonz izraža veliko vdanost v božjo
voljo. Na prvi piše: »Molim in čakam …« Na drugi je zapisal:
»Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi. Tako kot On moramo
tudi mi do konca izpolniti božjo voljo. Taka naj bo
naša velikonočna misel in prošnja.« Na tretji dopisnici pa
je v prikriti obliki sporočil, da je vrhovno sodišče potrdilo
njegovo smrtno obsodbo. Domači so se pritožili javnemu
tožilcu ter zahtevali, naj povedo, kje je njihov sin, prejeli
pa so odgovor: »Radi pravomočnosti sodba izvršena.« Ob
neki zapuščinski razpravi v Črnomlju pa so izvedeli, da je
ta urad dobil iz Ljubljane sporočilo, naj bi bil Alfonzov
smrtni dan 10. avgust 1949. Na Žalah v Ljubljani niso nič
vedeli o njegovem grobu ali pokopu.

Vendar je postajalo vse bolj očitno, da Alfonza Jarca tedaj
niso ubili in da je bil še dolgo zaprt v taborišču na
zaprtem območju Kočevske Reke. Živinozdravnik, ki je s
posebnim dovoljenjem smel zahajati na zaprto območje v
Gotenico, je leta 1961 povedal, da je »pred kratkim za plankami
govoril z župnikom Alfonzom Jarcem«. Torej je župnik
Alfonz živel še vsaj dvanajst let po uradno objavljeni smrti.
Očitno ni bil ustreljen, pač pa obsojen, da je dolga, mučeniška
leta čakal na srečanje z Bogom sredi suženjskega dela
pri podzemnih gradnjah na Kočevskem. Ni bil edini. Nekaterih
zdravih obsojenih fantov po vojni niso vodili na morišče,
ampak na suženjsko delo na t. i. »zaprta območja«.
Nekaterim mladih fantom, ki so bili prisiljeni na tem območju
stražiti jetnike, pozneje vest ni dala miru in so si jo
hoteli olajšati s tem, da so marsikaj povedali o tamkajšnjih
razmerah. Povedali so celo to, da so tistega jetnika, ki se je
med delom zgrudil, enostavno vrgli v beton in zasuli.

Ohranjenih je nekaj pridig župnika Alfonza. Predvsem
so značilne tiste, v katerih razlaga Jezusove blagre. Zdi se,
kakor da bi govoril o sebi in svojem trpljenju. Med drugim
pravi: »Ali bomo bežali pred križem, ali si ga bomo zadeli
na rame? Bomo li tako živeli, da bomo ob koncu lahko rekli:
Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!? ... Vsi, ki ste mesece
in leta križani z žalostjo in trpljenjem, ne pozabite, da bo
tudi za vas prišel čas, ko vas bodo sneli s križa in ko bo Odrešenik
gledal vaše roke in noge, da bi na njih našel znamenja
svojih ran. Kajti če bomo podobni Jezusu v umiranju,
mu bomo tudi v slavi. On ima veliko pripravljenega za vas.«

Župnik Alfonz Jarc je moral skozi kalvarijo, kjer so se
Jezusove rane vtisnile tudi v njegove ude, da je po svojem
dolgoletnem križevem potu dosegel tisto palmo mučeništva
v slavi, ki mu jo je pripravil Gospod. Kot velik častilec
Matere božje je našel svoj pokoj v njenem naročju. Prepričani
smo, da ga je Žalostna Mati božja ob koncu njegove
kalvarije, podobno kot svojega mrtvega Sina, sprejela v
svoje materinsko naročje.