Neustrašna glasnika resnice

Franc Nahtigal, Franc Cvar
duhovnika

V božjepotni cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori
pri Šentrupertu na Dolenjskem počivajo posmrtni ostanki
treh slovenskih mučencev iz druge svetovne vojne: župnika
Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara in bogoslovca
Janeza Hočevarja. Danes se bomo spomnili obeh duhovnikov,
ki tamkaj počivata.

Franc Nahtigal, župnik v Šentrupertu na Dolenjskem,
se je rodil 18. marca 1900 na Vrhovem pri Žužemberku. Po
gimnaziji v Novem mestu in bogoslovju v Ljubljani je bil
29. junija 1926 posvečen za duhovnika. Po kaplanskih mestih
v Velikih Laščah, Semiču in Dobrepolju je leta 1940 prevzel
župnijo Šentrupert. Že kot kaplan je uspešno vodil
Marijine družbe in druge cerkvene organizacije, kot župnik
v starodavni župniji Šentrupert pa si je z vso vnemo prizadeval
za poglobitev verskega življenja. Imel je lepe uspehe,
kar pa je motilo zlasti tiste, ki so pripravljali revolucijo.
Ob okupaciji Slovenije se je leta 1941 njegova župnija znašla
ob črti nemških in italijanskih okupacijskih sil. Razmere
so bile vedno bolj zapletene, ljudje ustrahovani in preplašeni.
Župnik jim je dajal oporo in jim vlival upanje. Znal
pa jih je opozoriti še na hujšo nevarnost, na nevarnost
ruskega brezbožnega boljševizma. Zaradi tega so mu začeli
komunisti groziti. Slutil je, da ga nameravajo odstraniti
in je to tudi omenjal. Vendar je ostal na svojem mestu in
nadaljeval z delom, vdan v božjo voljo. Ravnal se je po Kristusovem
naročilu: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo
pravico!«

Dne 17. junija 1942 je prišlo v župnišče dvanajst oboroženi
mož. Župnika so aretirali in odpeljali. V Roženberku
pod Cirnikom so ga v partizanskem taborišču zasliševali in
obsodili na smrt. Sam si je moral izkopati grob. Po hudem
mučenju so ga umorili. Njegova zadnja prošnja je bila: »O
Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«Tiste dni so v župniji
likvidirali še več domačinov, dobrih kristjanov.

Da bi malo pomirili ljudi, so krajevni aktivisti poskrbeli
celo za nedeljsko mašo. Salezijanci na gradu Škrljevo so
dobili ukaz, da mora v nedeljo, 28. junija, en duhovnik priti
maševat v Šentrupert. Ministrirala sta mu dva partizana s
puškama na ramenih.

Župnikov grob so farani odkrili šele pozneje. Dne 29.
marca 1943 so odkopali njegovo truplo, ki je kazalo vidne
znake hudega mučenja. Naslednji dan so ga s pogrebnimi
slovesnostmi prenesli v cerkev na Veselo Goro. Na spominsko
podobico so mu napisali: »Bil je goreč in svetniški
duhovnik, ljubitelj siromakov, klicar izgubljenih in neustrašen
glasnik resnice.«

Kaplan Franc Cvar se je rodil 11. decembra 1911 v Sodražici.
Njegova pobožnost se je oblikovala ob Marijini božjepotni
cerkvi pri Novi Štifti. Po končanem bogoslovju je bil
2. julija 1939 posvečen za duhovnika. Po novi maši je bil
nastavljen za kaplana v Šentrupertu. Ves se je posvetil delu
z mladino, zlasti v Marijinem vrtcu in v Marijini družbi. Bil
je kakor luč, ki sveti vsem, ki so mu zaupani. Nekateri pa
njegove priljubljenosti in vpliva na mlade niso mogli prenašati,
še zlasti po začetku druge svetovne vojne. Že marca
1942 so ga nasprotniki odpeljali, ga zastraševali in mu
grozili. Junija 1942 sta bila župnik Nahtigal in kaplan Cvar
opozorjena, da ju pridejo aretirat. Kaplan se je želel na
grozečo smrt duhovno pripraviti. Odšel je k salezijancem
v bližnji grad Škrljevo. Tam je večino časa prebil v kapeli
in se pripravljal na srečanje s svojim Stvarnikom. Drugi dan
popoldan se je zahvalil za gostoljubnost ter se poslovil z
besedami: »Nasvidenje v nebesih!« Vedel je, kaj ga čaka. 18.
junija 1942 so ga prijeli, odpeljali v Kot pod Roženberkom,
ga obsodili na smrt, mučili in umorili. Kaplan Cvar je bil
močne narave in ni hitro podlegel mučenju. Rabelj ga je
moral še dodatno udariti s kopačo po tilniku in ga tako
pokončati. Zakopali so ga kar tam v gozdiču.

Tudi kaplanove posmrtne ostanke so odkopali 29. marca
1943 in ga, skupaj z župnikom Nahtigalom, pokopali na
Veseli Gori. Na spominski podobici so napisali: »Zlasti
mladino je osvajal za Kristusa in jo s tem očuval komunističnih
zablod.«

Za župnijo Šentrupert velja, da iz mučeniške krvi pastirjev
in ostalih mučencev rastejo v župniji novi duhovni
poklici. Po vojni je iz nje izšlo deset duhovnikov, več redovnikov
in redovnic. To je gotovo sad dela in življenja predvsem
dveh gorečih dušnih pastirjev, župnika Nahtigala in
kaplana Cvara. Koliko faranov, zlasti mladih, sta šentrupertska
dušna pastirja utrjevala v zvestobi Bogu ter jih usmerjala
pod Marijino zaščito v Marijinem vrtcu, v Marijini
družbi in v drugih bratovščinah, ki so delovale v župniji.

V Marijino varstvo se, ob zgledu naših mučencev, radi
zatekajmo tudi mi, da bomo mogli s svojo vero in zvestobo
Bogu dajati dober zgled današnji mladini.