V službi trpečih in bogoslužja

Antonija Premrov (s. Karmela)
pastoralna delavka, redovnica

Mlado dekle Antonija Premrov iz župnije Cerknica je v
mladosti začutila božji klic, da svoje življenje posveti tistim,
ki so pomoči najbolj potrebni, bolnim in osamljenim. Rodila
se je 12. junija 1912 v Martinjaku pri Cerknici. V domači
družini je bila deležna dobre vzgoje v ljubezni do Boga in
do trpečih ljudi. Spoznala je, da bo lahko ideale najbolje
uresničila v Družbi Marijinih sester čudodelne svetinje,
katerih temeljno poslanstvo je služenje bolnim in onemoglim,
ki so bili Jezusu posebno pri srcu. Po Marijinem
zgledu je želela pohiteti tja, kamor je potrebno prinašati
telesno in duhovno pomoč in tolažbo.

Po vstopu v Družbo je kot novinka v Vincentinumu v Ljubljani
poglabljala vero in oblikovala svoj duhovni poklic. Ob
tem se je strokovno usposabljala v medicinski stroki. Izobraževala
pa se je tudi za organistko in pevovodjo. Kot sestra
Karmela se je zaposlila v Šlajmerjevem domu v Ljubljani,
ki so ga vodile Marijine sestre. Navdušeno in požrtvovalno
je delovala v službi bolnim in v redovnem poklicu, dokler ni
nova povojna oblast razpustila sestrske skupnosti in sester
pognala iz službe. Znašle so se na cesti, prepuščene same sebi.
Antonijo, sestro Karmelo, so domači povabili domov. V
Grahovem se je zaposlila kot šivilja. Ko se je pozneje sestrska
skupnost ponovno oblikovala, se Antonija zaradi tedanjih
razmer in na prigovarjanje domačih ni vrnila v skupnost
Marijinih sester. Na povabilo krajevnega zdravnika se je preselila
v Cerknico, da je tam stregla neki bolni ženi.

V Cerknici se je kmalu dejavno vključila v delo na župniji.
Ker je bila župnija brez organista, jo je župnik Horvat
povabil za organistko. Tega dela se je lotila z velikim veseljem
in je navdušeno vodila pevski zbor. Po njeni zaslugi
se je zboru pridružilo veliko mladih. Antonija je uvedla
redne tedenske pevske vaje in zbor je ponovno zaživel.
Versko življenje v župniji se je prav po njeni zaslugi začelo
znova prebujati. Antonija je imela velik vpliv zlasti na mladino.
To pa nekaterim krajevnim funkcionarjem, ki so krojili
proticerkveno miselnost in so napovedovali, da bo vera v
Sloveniji kmalu propadla, ni bilo všeč. Večkrat so jo zastraševali
in jo celo napadali, ona pa je ostala trdna in neustrašna.
Končno so sklenili, da se morajo Antonije znebiti. Čeprav
ni imela nobene zveze s politiko in se je razdajala samo
bolnim ter potrebam v župniji, so jo kruto umorili.

Zgodilo se je 14. januarja 1949. V večernih urah so šli trije
fantje in dve dekleti iz Dolenjega Jezera v Cerknico na
pevske vaje, ki bi jih tisti večer morala voditi Antonija. Ob
poti na začetku vasi so opazili nekaj sumljivih oseb. Ko so
prišli v Cerknico, je bila v pevski sobi tema, Antonije pa
nikjer. To se jim je zdelo čudno, saj je Antonija prihajala
vedno prva in je pripravila vse potrebno za vaje. A je ni bilo,
za njo je izginila vsaka sled. Pevci in župnik so bili zaskrbljeni.
Pozneje se je zvedelo, da so tistega večera neznanci ob poti
pričakali Antonijo, jo strpali v avtomobil, jo odpeljali in
onečastili, jo mučili, ubili in vrgli v Cerkniško jezero. Pri neki
gospe so Cerkničani opazili njeno torbico.

Krivci so hoteli zabrisati sledi in si oprati krvave roke,
zato so začeli govoriti, da je pobegnila v Trst. Zasliševali
so tudi njene domače, predvsem mamo, kam naj bi Antonija
izginila, češ da doma več vedo o tem. Mater je izginotje
hčerke močno prizadelo.

Po letu in pol je avgusta 1951 sosed Premrovovih kosíl
na travniku na Cerkniškem jezeru. Pod Martinjakom je ob
strugi Žirovniščice našel ostanke Antonijinega trupla. Vendar
so se oblastniki Antonije bali še po njeni smrti. Policija
ni dovolila, da bi jo k večnemu počitku položili na
domačem pokopališču. Odpeljali so jo v Postojno in jo tam
pokopali. Tudi na ta način so hoteli zabrisati zločin in kruto
smrt nedolžne pričevalke za vero.

V Antoniji Premrov imamo odličen zgled pastoralne
sodelavke v župniji. Poleg sv. Cecilije imajo cerkveni pevci
in organisti še eno zavetnico pri Bogu. Tudi ko ni bila več
v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje, je Antonija
po Marijinem zgledu vedno z veseljem pohitela tja,
kjer so jo potrebovali. Bolnim in trpečim je prinašala duhovno
in telesno pomoč in tolažbo. V župniji si je veliko prizadevala
za lepo bogoslužje. Marijine čudodelne svetinje,
ki jo je nosila kot redovnica, tudi pozneje ni odložila, Mariji
je ostala zvesta do konca. Marijino srce je pod križem
presunil meč bolečin, njeno življenje pa je zadela mučeniška
smrt. Gotovo je čutila Marijino bližino, ko so jo mučili
in kruto umorili. Naj pri Mariji prosi za nove redovne poklice,
da bi se tudi v našem času mnoga verna dekleta
odločila za službo Bogu in bližnjim.