Pri Materi na skali

Dr. Lambert Ehrlich
teološki profesor

Pri Materi na skali smo upanje iskali, smo Jezusa našlí,
smo v trnje ga povili in v groblje položili, s solza`mi bíčali.
Saj bil je Jezus z nami in živel za gorami in z nami bičan bil
in trkal je na vrata in iskal, iskal brata, krvavi pot potil.

Tako je zapel naš znani literat France Bevk v pesmi, ki
izraža trpljenje našega naroda in njegovo zaupanje v pomoč
in priprošnjo Matere Marije, ki so ji naši predniki sezidali
mnoga svetišča na gorah, na skali, in so tja romali
z veliko vero. Tudi Svete Višarje so na stičišču treh narodov
– Slovanov, Nemcev in Italijanov – že stoletja sedež
Matere na skali, pri kateri so ljudje iskali upanja in se srečevali
s trpečim Kristusom in njegovo žalostno materjo.

Pod Svetimi Višarjami, v Žabnicah, je 18. septembra 1878
zagledal luč sveta Lambert Ehrlich. Nadarjenega sina je
oče, premožen trgovec, poslal študirat na gimnazijo v Celovec.
Po maturi je Lambert vstopil v celovško semenišče
ter študij nadaljeval v Innsbrucku, kjer je 20. junija 1902.
leta prejel mašniško posvečenje. Že naslednje leto je študij
kronal z doktoratom, nato pa je odšel na nadaljnje teološke
študije v Rim. Znanje pa je izpopolnjeval na univerzi
v Oxfordu v Angliji, kjer je študiral etnologijo in primerjalno
bogoslovje. Ta dva predmeta je nato predaval na univerzi
v Ljubljani. Kot izvedenec za koroško vprašanje je bil
imenovan za člana jugoslovanskega zastopstva na mirovni
konferenci v Parizu.

Lambert Ehrlich pa ni bil le priznan znanstvenik in zaveden
Slovenec, ampak predvsem neumorno delaven in
goreč duhovnik, pravi mistik, tesno povezan z Bogom,
skromen in ponižen. Sv. maša je bila zanj najpomembnejše
opravilo dneva. Z rožnim vencem v rokah je izmolil stvari,
ki so se zdele nerešljive. Dr. Ehrlich je bil ploden znanstveni
pisatelj, prav tako pa močno zavzet za poglobitev
verskega življenja med mladino. Želel je prenoviti ves krščanski
svet, razkristjanjeni in poganski svet pa pokristjaniti.
V ta namen je pisal, prirejal misijonske razstave in
tečaje ter podpiral misijonarje. Škof Rožman si ga je izbral
za pomočnika in mu je zaupal skrb za študentsko mladino.
Imel je tudi velik vpliv na mlade. Iz vrst njegovih mladincev
so izšli voditelji študentskega kluba Straža in pomembni
delavci pri Slovenski dijaški zvezi. Zaradi vsega
tega in zaradi izrednega vpliva, ki ga je dr. Ehrlich imel na
mlade, so komunisti videli v njem močnega nasprotnika ter
obrambni zid izobražencev proti boljševizmu. Proti njemu
so najprej sprožili medijsko kampanjo, v kateri so ga z letaki,
s članki v Rdečih signalih in Slovenskem poročevalcu
blatili in klevetali. Na svojih shodih so ga predstavljali kot
sovražnika prve vrste. Ker niso mogli zmanjšati njegovega
ugleda pri ljudeh, so se ga sklenili znebiti.

Dr. Ehrlich je dobro vedel za gonjo, ki so jo komunisti vodili
proti njemu, a se za to ni dosti zmenil. Premočrtno je
delal za cilje evangelija, ki terja celo ljubezen do sovražnikov.
Tako je pred drugo svetovno vojno šel na Dunaj, da
je s svojim vplivom rešil iz ječe Borisa Kidriča, poznejšega
prvega predsednika Republike Slovenije. Toda Kidrič mu
je to dobroto poplačal s smrtno obsodbo. Dr. Ehrlich se je
zavedal, da je v smrtni nevarnosti in je v majskih dneh leta
1942 veliko molil. Svoji »Materi na skali« je izročal delo in
življenje. Na svoj god, 26. maja 1942, je zjutraj maševal v
kapeli Cirilovega študentskega doma v Streliški ulici v Ljubljani.
Malo pred osmo uro se je v spremstvu študenta Viktorja
Rojica odpravil proti stolnemu župnišču, kjer je stanoval.
Nedaleč od vhoda v restavracijo Ljudska kuhinja na
Streliški ulici sta jima prišla naproti atentatorja ter s streli
v glavo ubila prof. Ehrlicha in študenta Rojica. Atentatorja
sta pobegnila z avtomobilom, ki ju je čakal v bližini, ob
ubitih pa se je kmalu zbrala gruča ljudi in tam molila. Kmalu
so prišli tudi bogoslovci, saj je teološka fakulteta v neposredni
bližini. Mrtvega profesorja so položili na mrtvaški
oder v Akademskem domu na Miklošičevi cesti, od tam pa
so ga prenesli v stolnico, kjer je bila pogrebna maša. Pokopali
so ga na Žalah. Pogreb je vodil generalni vikar Ignacij
Nadrah, ker je bil škof Rožman tedaj v Rimu. V nagovoru
je vikar Nadrah dejal: »Krščanstvo in komunizem sta dva
nespravljiva sovražnika. Če zmaga krščanstvo, mora komunizem
izginiti, če zmaga komunizem, bo njegova zmaga
konec krščanstva. Tega se je profesor Ehrlich živo zavedal,
zato mu je komunizem napovedal neizprosen boj, ki ga je
on bojeval z občudovanja vrednim pogumom. To je bilo
za komuniste hudodelstvo in zato je moral umreti.«

Vendar se je dr. Ehrlich zdel komunistom nevaren še v
grobu, budil jim je vest, zato so leta 1946 izkopali njegove
posmrtne ostanke ter jih odpeljali nekam proti Postojni in
jih zagrebli neznano kje. Na veliko noč leta 1946 je škof
Vovk v pridigi dejal: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in
pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti in le včasih
se je zgodilo, da so ‘divje hijene’ vdrle na pokopališče in
razkopale ter oskrunile grobove.« Takega barbarstva novih
oblastnikov je bil deležen tudi mučenec dr. Lambert
Ehrlich.

Bogata življenjska pot znanstvenika, gorečega borca za
krščanske vrednote, predvsem pa izrednega duhovnika dr.
Lamberta Ehrlicha se je končala na njegov godovni dan v
Marijinem mesecu maju. V zavetju milostnega plašča višarske
Marije je prišel na svet, Marijo je vse življenje iskreno
častil in se ji priporočal, o njej je navdušeno govoril in pisal
in v Marijino naročje je odšel v mesecu, ko so po ljubljanskih
cerkvah brali šmarnice. Marija ga je vzela k sebi in ga
popeljala po nagrado k Sinu Jezusu, saj je ves čas svojega
duhovniškega življenja oznanjal Jezusovo in njeno slavo.