Seme je padlo v zemljo

Janko Komljanec
župnik

Če velja, da je kri mučencev seme novih kristjanov, potem
to posebno drži v primeru mučeniške smrti župnika
v Prečni Janka Komljanca. Njegova mučeniška smrt in smrt
ostalih žrtev vojne je v župniji Prečna rodila obilje duhovnih
poklicev. Po drugi svetovni vojni se je namreč tam zvrstilo
kar šest novih maš.

Janko Komljanec se je rodil 24. junija 1892 v župniji Bučka.
Po gimnaziji se je najprej vpisal na medicino, nato pa je
vstopil v bogoslovje in bil na svoj rojstni dan leta 1916
posvečen za duhovnika. Najprej je bil kaplan pri Sv. Križu
v Podbočju, nato pa je za tri leta sprejel službo prefekta v
Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Za tem je prišel v župnijo
Prečna. Najprej je bil dvanajst let kaplan pri bolehnem
župniku Antonu Šmidovniku, nato je leta 1936 prevzel župnijo
Prečna. Bil je odličen katehet. Za duhovno prenovo
župnije se je trudil zlasti s pobožnostmi prvih petkov in
prvi sobot, prirejal je razna stanovska srečanja, ustanovil
Apostolstvo mož, fantovski odsek, Marijino družbo. V njegovem
času je iz prečenske župnije odšlo šest deklet iz
Marijine družbe k redovnicam. Vestno je obiskoval bolnike,
jim delil duhovno tolažbo in jih tudi materialno podpiral.
Očetovsko je skrbel za osirotele otroke, pod streho je sprejemal
reveže, podpiral brezposelne. Vrata župnišča so bila
vedno odprta za pomoči potrebne. Dnevno je nasitil v
župnišču tudi po dvajset ljudi. Vsem je hotel postati vse.

Župnik Komljanec je bil tudi odličen organizator, široko
razgledan v verskem, družbenem in kulturnem življenju.
Veliko je storil za gospodarski in kulturni napredek
kraja. Ljudi je vzgajal v krščanski in narodni zavesti. Posebno
velik vpliv je imel na fante. Zelo ga je prizadelo, ko so
bila, po italijanski okupaciji leta 1941, v vasi razpuščena vsa
društva. Poznal je razmere pod fašizmom na Primorskem,
kjer je bil slovenski narod obsojen na izginotje, zato se je
bal, da bi se lahko kaj takega zgodilo tudi v okupirani Sloveniji.
Mlade je opozarjal, da morajo biti na to pripravljeni.
Opozarjal je na tri preteče nevarnosti: na fašizem, nacizem
in komunizem. Ljudi je opozarjal na brezboštvo in nasilje,
ki ga prinašajo ti režimi. Vsi trije režimi so prišli na oblast
z nasiljem. Menil je, da imata fašizem in nacizem pred seboj
le kratko dobo, komunizem pa zna trajati dlje. A kar se
s silo rodi, bo prej ali slej obsojeno na propad.

Spomladi leta 1942 so se tudi na Dolenjskem začele pojavljati
oborožene skupine, ki še niso imele pravega imena.
Pridružilo se jim je nekaj narodno zavednih in vernih
fantov, tudi iz župnije Prečna. Vendar, ko so spoznali ozadje
tega gibanja, se z njim niso mogli strinjati. Župnika
Komljanca je zelo prizadelo, ko je zvedel, da so dva verna
fanta iz te skupine sami likvidirali. Župnik je to dejanje
obsodil, zato so mu začeli groziti. Krajevni aktivisti so določili
Toneta Ilovarja, da mora aretirati svojega strica. Tega
ni mogel storiti, zato so ga likvidirali, za dejanje pa obsodili
župnika. Domačini so Komljancu prigovarjali, naj se
umakne iz župnije, a tega ni maral storiti, ker se ni čutil
krivega.

Dan po farnem žegnanju, 15. junija 1942, so partizani
obkolili župnišče v Prečni ter aretirali župnika. Ker se je
upiral, ga je partizan Saje s pištolo sunil v rebra, porinil čez
prag in zakričal: »Boš šel!« Bil je prav tisti, ki ga je župnik
Komljanec rešil, da ga niso Italijani odpeljali in ubili. Župnika
Komljanca in hlapca v župnišču, Lojzeta Pašiča, so
odvedli v sosednjo vas ter zaprli v svinjak. Lastniku le-tega
je župnik veliko pomagal ter mu posojal denar. Stražar je
pozneje povedal, da sta vso noč molila. Drugi dan so ju peljali
proti Hmeljniku, na poti pa so jima pridružili še brata
Murgelj, ki sta župniku velikokrat pomagala. Vse štiri so
odgnali proti gradu Hmeljnik, kjer so jih zasliševali, mučili
in obsodili na smrt. Stražar, ki je bil priča mučenju, je
pozneje pripovedoval, da se je župnik izkazal za junaka.
Med zasliševanjem so ga pretepali, on pa je odločno odgovarjal
in spodbujal sotrpine: »Kratko bo trpljenje, večno pa
veselje.« Na smrt obsojenim fantom je dal še spovedno
odvezo. Sam je moral skopati grob za vse štiri. To se je
dogajalo v dolinici severno od gradu Hmeljnik. Župnik je
ves čas molil, dokler ni izdihnil. Tretjega aprila 1943 so
trupla vseh štirih žrtev izkopali. Uradni zdravnik je ugotovil,
da so bile na truplih strašne poškodbe. Župnikova lobanja
je bila razbita, ustnica odrezana, po telesu pa znamenja
močnih udarcev s topim predmetom. Do pogreba
so rajni ležali v prečenski cerkvi. Pogreba se je udeležilo
okrog 2000 ljudi. Župnik iz Vavte vasi je na pogrebu dejal:
»Telo se je zgrudilo v zemljo, duh pa je odplaval k Očetu,
katerega si poznal in za katerega si se žrtvoval.«

Župnik Janko Komljanec se je do zadnjega diha v molitvi
obračal k nebeškemu Očetu in k svoji nebeški Materi
Mariji, ki je Jezusu stala pod križem. Naj ona, božja in naša
mati, prosi tudi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.