Obrekovan, preganjan, umorjen

Izidor Zavadlav
župnik

Na praznik Žalostne Matere božje, 15. septembra 1946,
se je z mučeniško smrtjo končalo življenje Izidorja Zavadlava,
dobrega župnika iz Gorenjega Polja pri Anhovem, ki
si je z vso gorečnostjo prizadeval posnemati Jezusa, dobrega
Pastirja in biti vsem vse.

Izidor se je rodil 27. septembra 1908 v Vrtojbi pri Gorici.
Gimnazijo in bogoslovje je končal v Gorici in bil 6.
aprila 1935 v oglejski baziliki posvečen za duhovnika. Na
novomašno podobico je dal zapisati evangeljski stavek
Množica se mi smili (Mr 8,2) in Gregorčičev verz Daritev
bodi ti življenje celo. Ti novomašni gesli je duhovnik
Izidor uresničeval z vso gorečnostjo. Po novi maši mu
je nadškof zaupal eno najtežjih župnij v nadškofiji, župnijo
Gorenje Polje pri Anhovem. Izidor si je zelo prizadeval,
da bi v njej poživil versko življenje. Svoje moči je
posvetil zlasti mladim, saj je bil odličen katehet. Z otroki
je veliko molil, pomladil je cerkveni zbor, ljudi je učil
cerkvene in narodne pesmi. Ustanovil je Marijino družbo
za dekleta. Mlade in nadarjene je usmerjal v duhovne
poklice. Ministranti so našli v župnišču svoj drugi
dom. Vpeljal je pobožnost prvih petkov in prvih sobot,
rad je obiskoval bolnike po domovih. Prirejal je razne verske
slovesnosti, romanja in duhovne obnove, skratka,
župnija je začela cveteti.

V cementarni v Anhovem pa je delalo tudi veliko delavcev
iz vseh krajev Italije. Župnik Zavadlav je hotel biti v tej
narodno mešani župniji dober dušni pastir za vse, tako za
slovenske kakor tudi za italijanske vernike. Čeprav je
prihajalo v cerkev le malo italijansko govorečih vernikov, je pri
maši bral berilo in evangelij tudi v italijanščini s kratko
razlago. Verouk je imel posebej za slovenske in posebej za
italijanske otroke, prav tako slovesnost prvega sv. obhajila.
Kljub temu so mu italijanske oblasti očitale, da premalo
stori za italijansko govoreče vernike in so ga tožili na
škofiji. Fašistične oblasti so nameravale čim hitreje poitalijančiti
slovenski narod in izriniti slovenščino iz šole in
cerkve. Izidor Zavadlav je zaradi tega zelo trpel. Da bi ohranjal
slovenščino, je skrbel za slovenski verski tisk, fašistične
oblasti pa so ga pri tem ovirale, ga kaznovale, grozili so
mu celo s smrtjo.

Župnika pa je zelo bolela tudi moralna pokvarjenost in
pohujšanje, ki se je širilo iz tovarne. Njegovemu svarjenju
pred pohujšanjem in versko brezbrižnostjo so odgovarjali,
da lahko živijo tudi brez vere. Toda taki neuspehi so ga
samo še bolj spodbujali k zaupanju v božjo pomoč.

Do jeseni 1943 so imeli v cementarni in tudi v kraju glavno
besedo fašisti, po razpadu Italije pa so to vlogo prevzeli
revolucionarji – komunisti. Nekateri so samo zamenjali
stranko in si namesto črne srajce nadeli rdečo zvezdo. Prav
ti so povzročali župniku največje težave; stalno so ga nadzirali,
napadali in ga obrekovali, zlasti na mitingih in v tisku,
kar mu je grenilo življenje. Sprva je bil tudi župnik pristaš
Osvobodilne fronte, saj je pod fašizmom moral veliko pretrpeti.
V OF je videl narodni ideal in osvoboditev. Zato je
bil toliko bolj razočaran, ko je sprevidel, kakšen odnos ima
OF do Cerkve, da ljudi trga od Boga. Začele so se tudi likvidacije
nedolžnih žrtev, tudi duhovnikov. Ko so partizani
septembra 1944 umorili Antona Piska, duhovnika v Kanalu,
so se mnogim začele odpirati oči in so začeli dvomiti v
poštenost takega osvobodilnega gibanja.

12. februarja 1945 so bili v njegovi župniji ubiti dva
nemška častnika in dva civilista. Nemci so se za to maščevali
in ustrelili devet talcev. Ta tragični dogodek je župnika
Zavadlava močno prizadel. Še bolj pa ga je prizadelo to, da
so nekateri trdili, da je on kriv teh pobojev. Odgovarjal je:
»Ali me res tako sovražite, ko sem vsem skušal samo pomagati?
Jaz sem sicer pripravljen dati življenje, toda za narod,
za Boga in za vero, ne pa za tako nepremišljeno ali zlobno
govorjenje.« Po nasvetu nadškofa Margottija se je za nekaj
časa umaknil iz župnije, 15. avgusta 1945 pa se je vrnil na
Gorenje Polje. Verniki so ga z veseljem sprejeli. Nasprotniki
pa so spet začeli z obrekovanjem in z gonjo proti njemu.
V časnikih so pisali: »Duhovnik – fašist se je vrnil!« Očitali
so mu, da je izdajalec, da si je omadeževal roke s krvjo borcev
za svobodo, da jih je izdajal Nemcem, širil protinarodno
propagando, da je bil strah in trepet za ljudi. Poštene ljudi
je tako obrekovanje dobrega župnika zelo prizadelo in so v
protestnem pismu dokazovali, da so vsi očitki o župniku
Izidorju neresnični in zlagani. Nikoli ni bil fašist, ampak je
moral veliko pretrpeti, ko je branil slovenske pravice. Nikoli
ni omadeževal svojih rok s krvjo, nikogar ni ovajal, nikoli
ni bil strah in trepet ljudstva. Nasprotno, vsem je bil le opora
in tolažnik, vedno je samo reševal ljudi.

V nedeljo popoldan, 15. septembra 1946, na praznik
Žalostne Matere božje, se je župnik Zavadlav vračal iz Marijinega
Celja domov. Nasprotniki so mu ob poti postavili
več zased, na eno teh je naletel. Prijeli so ga, ga kruto
mučili in umorili. Ljudje so ga našli šele 5. oktobra v
gozdu, 20 minut od Gorenjega Polja. Mnogi so prihiteli
tja in ob truplu svojega župnika – mučenca – cele ure
klečali in molili. Po ugotovitvah policije je bila njegova
smrt strašna: telo je bilo izmaličeno, udje polomljeni. V
njegovem žepu so našli samo okrvavljeni rožni venec.
Toda še po smrti ga nasprotniki niso nehali obrekovati.
Umor župnika je nekdo naročil, a krivca niso našli. Župnika
Izidorja Zavadlava so 8. oktobra 1946 pokopali poleg
staršev na vrtojbenskem pokopališču.

Žalostna Mati božja je zvestega služabnika in posnemovalca
sprejela v svoje naročje. Pri njej prosi za slovenski
narod, za nove duhovne poklice, za zvestobo Bogu in
narodnim svetinjam. Gotovo pa prosi tudi za vse, ki so si roke
med vojno in po njej umazali z bratsko krvjo. Kakor Jezus
na križu moli: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« in
prosi: »Mati zlata, odpri vsem nebeška vrata!«