Takšni ljudje so nam ohranili vero

Veronika Lestan
vzgojiteljica in pastoralna delavka

Vsi smo poklicani, da v življenju služimo Bogu in bližnjemu.
To delamo na različne načine in s talenti, s katerimi
nas je obdaril Bog. Žene je Bog obdaroval s čutom materinstva,
ki je potreben, da lahko uresničujejo poslanstvo posredovanja
življenja in vzgoje otrok. To večinoma uresničujejo
v svojih družinah, nekatere žene, ki nimajo svoje družine,
pa se v t. i. duhovnem materinstvu posvečajo skrbi
in vzgoji drugih otrok in mladine. V takem duhovnem materinstvu
je našla svojo uresničitev tudi vzgojiteljica in pastoralna
delavka Veronika Vera Lestan iz Mirna pri Gorici.

Vera se je rodila 3. februarja 1908 v Mirnu pri Gorici. V
globoko verni družini je bila deležna dobre krščanske vzgoje,
veselega služenja bližnjemu in ljubezni do svojega naroda.
Pri šolskih sestrah notredamkah v Gorici, kjer je obiskovala
srednjo šolo, se je usposobila za otroško vzgojiteljico.
Vera se kot zavedna Slovenka ni hotela vpisati v fašistično
stranko in ni hotela otrok poučevati v tujem jeziku. Zato
ni dobila službe, toda ni ostala brez dela. Z vso vnemo se
je vključila v pastoralno delo v župniji, zlasti kot vzgojiteljica
mladine. Lahko jo štejemo za eno prvih katehistinj v
Sloveniji. Vodila je Marijin vrtec, otroke je poučevala verouk,
z njimi pripravljala igrice ter jih seznanjala z lepoto vere
in slovenske besede. Pesniško nadarjena je sama sestavljala
pesmi za različne priložnosti, nekatere so tudi uglasbene.
Še danes radi pojejo njeno evharistično pesem Bodi
tisočkrat pozdravljen, ki jo je uglasbil Lojze Bratuš, tudi
mučenec fašističnega nasilja. Vera je navdušeno vodila
otroški pevski zbor in pripravljala otroke za nastope ob
raznih slovesnostih. Bila je zgledna članica Marijine družbe
in je imela velik vpliv na druga dekleta. Ni se ustrašila nobenih
naporov pri delu v župniji, pozabljala je nase in se
žrtvovala za druge. Bila je vsa predana Bogu in ljudem, pri
svojem delu pozorna do drugih in vljudna. Zanjo je v polnosti
veljala opomba, ki jo je dekan Oskar Pahor zapisal v
krstno knjigo ob njenem imenu: »Nesebična, idealna pomočnica
za versko življenje otrok in mladine.«

Vera je imela poseben čut za stisko bližnjega. Vsakemu
je po svojih močeh nesebično pomagala. Ko je izvedela za
stisko in trpljenje slovenskih internirancev v taborišču Gonars,
je zanje zbirala živež, denar in obleko, in to sama, s
kolesom, čeprav je bilo zelo nevarno, vozila v Gonars. Velikokrat
je napravila to tvegano pot. Pomagala je tudi misijonarjem
na Mirenskem gradu.

Ob začetku druge svetovne vojne so bili mnogi primorski
Slovenci prepričani, da je prišel čas za osvoboditev
izpod fašizma. Navdušeno so pozdravili ustanovitev Osvobodilne
fronte. V partizanski vojski so videli osvoboditelje
in borce za demokracijo in so z njimi tesno sodelovali. Tudi
mnoga verna in narodno zavedna dekleta, članice Marijine
družbe, so sodelovala z odporniškim gibanjem. Odporniki
so vabili k sodelovanju tudi Vero, toda ona je bila previdna.
Lestanova družina je bila razgledana in seznanjena
s tragičnim dogajanjem v drugih delih Slovenije. Vera je
zaslutila, da je v ozadju odporniškega gibanja brezbožni
komunizem, s katerim pa ni hotela sodelovati. Po padcu
fašizma leta 1943 so se tudi na Primorskem začele likvidacije,
predvsem vernih in drugače mislečih ljudi. Vrstili so
se pritiski tudi na Vero, toda ona je ostala trdna in ni popuščala.
Ostala je zvesta Bogu in svojim krščanskim načelom,
zato so nasprotniki sklenili, da jo likvidirajo in s tem
prestrašijo še druge.

Dne 10. novembra 1943 so partizani iz Mirna odpeljali
tri ugledne može in dobre kristjane: prof. Cirila Šinigoja,
Bogomila Klančiča in Venčeslava Štanto. Vaščani so sprva
mislili, da so jih mobilizirali v partizane, toda resnica je bila
drugačna. Partizani so jih najprej zasliševali v Vrtočah, nato
pa so jih odpeljali proti Renčam, kjer so jih pobili. Štiri dni
za tem so odpeljali še Alojza Rusjana, istega večera pa so
aretirali tudi Vero Lestan. Tudi njo so odpeljali proti Renčam.
Zasliševali so jo, jo poniževali in nato 17. novembra
okrutno umorili.

Ljudje so bili prestrašeni, zgroženi in so se spraševali,
zakaj je Vero, to pošteno, verno, požrtvovalno in zavedno
Slovenko doletela takšna smrt. Kot vzorna kristjanka je bila
napoti tistim, ki so v veri videli sovražnika. Mnoge, prej navdušene
sodelavke v OF, so ob teh mirenskih žrtvah izjavile,
da so se jim šele tedaj odprle oči. Spoznale so, da se
partizanska vojska v resnici bori za zmago komunizma in
ne za resnično svobodo naroda, ko mori tako dobre ljudi
in zavedne Slovence. Verina prijateljica Vera Krpan je po
nekaj letih zapisala: »Taki ljudje so nam ohranili vero. Kakšne
zaklade so nosili v sebi! Naj spomin na take ljudi bogati
naš mladi rod, da bi tudi ta dajal iz sebe to, kar je najboljše
in plemenito.«

Verino notranjo moč izražajo tudi njeni verzi. V eni
svojih pesmi pravi:

»V mojem srcu je plamenček rahlo vztrepetal,
saj je vse krog mene tiho,
česa se je vendar bal?
Ko divjali so viharji in zaganjali se v me,
ko je črna prst grozila, da za vekomaj me stre,
o, tedaj gorel je mirno in viharjev ni se bal,
ni ugašal, ni pojenjal, ni pred smrtjo trepetal.«

Vera Lestan je gotovo vzornica katehistinjam, katehetom
in pastoralnim sodelavcem v Cerkvi ter velika priprošnjica
pri Bogu. Njen vzor nesebičnega služenja in zvestobe
Bogu je bila Marija. Za ta ideal je v Marijinem vrtcu navduševala
otroke in k temu je spodbujala dekleta v Marijini
družbi. Naj bo tudi nam Marija vzornica za nesebično
delo in pomoč v svojih župnijah.