Kristus mora biti naš zgled

Emil Kete
bogoslovec

Mnogim dečkom se že v otroštvu zbudi želja, da bi postali
duhovniki. Nekateri v ta namen tudi molijo. Če jih pri
tem podpira še molitev staršev in molijo v ta namen tudi župnijska
skupnost ali molitvene skupine, je upravičeno upanje,
da bodo imeli potrebno število duhovnih poklicev.
Tako je bil izmoljen tudi duhovniški poklic Emilu Keteju.

Emil Kete se je rodil 1. julija 1924 v Dolenjah v župniji
Planina pri Ajdovščini. V kmečki družini Josipa in Angele
Kete se je rodilo sedem otrok. Deležni so bili dobre krščanske
vzgoje: v družini so redno molili, obhajali nedelje in
praznike ter pogosto prejemali zakramente. Emil je hodil
k maši tudi ob delavnikih in je zgodaj začel ministrirati. Že
kot otrok je mislil na duhovništvo. V sobi si je naredil oltarček,
pred katerim je molil. Leta 1936 je bil sprejet v goriško
semenišče. Med sošolci je bil zelo priljubljen in se je
z vso resnostjo pripravljal na bodoči poklic. Po maturi leta
1944 se je vpisal v bogoslovje v Gorici. Odlikoval se je v pobožnosti,
točnosti in zvestobi. Zelo so ga zanimala socialna
in filozofska vprašanja. Študiral je spise dr. Aleša Ušeničnika
in dr. Antona Mahniča. Sodeloval je v raznih krožkih in se
udeleževal predavanj o »žosizmu«, kjer so obravnavali delavska
vprašanja. Prav tako je sodeloval pri Katoliški akciji. V
bogoslovju je začel pisati dnevnik z naslovom Moj dnevnik.
Vanj si je zapisoval misli semeniškega spirituala (duhovnega
voditelja) in svoje sklepe o napredovanju v krepostih.
Zapisal je: »Vedno bolj čutim, kako človek nič ne napravi, če
nima resne volje premagati vseh ovir; tudi če so majhne, se
brez volje in brez reda ne premagajo. Hočem prositi
Jezusa za malo resne volje, da bom v takih ‘mrtvih dneh’ kaj več
naredil za svoj umski in duševni napredek.«

Petega avgusta 1944 so goriški bogoslovci obiskali bogoslovce
v Ljubljani in se pri tem seznanili s tamkajšnjimi
vojnimi razmerami ter žrtvami, ki jih povzroča revolucija.
Emil se je seznanil tudi s preganjanji kristjanov in Cerkve
v Ukrajini, Mehiki in Španiji. To ga je tako prevzelo, da je
bil tudi sam pripravljen vse pretrpeti za Boga in iti tudi v
smrt. V dnevnik je zapisal: »Kristus mora biti naš zgled. Slediti
mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.
Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na
Kalvariji, mi pa, če mu bomo sledili, moramo biti poprej
na Kalvariji in potem bo mogoče za nas kak mali Tabor.
Naša dejanja in naše delo bo obrodilo obilo sadu samo potem,
ko bomo mi prej trpeli. Krvavi pot, bičanje in križanje,
ki ga je Jezus sprejel, moramo biti pripravljeni sprejeti tudi
mi. Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom,
nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v
našem trpljenju.« Tako se je bogoslovec Emil nevede pripravljal
na svoje mučeniško poslanstvo.

Iz okoliščin se da sklepati, da so krajevni komunistični
aktivisti že vnaprej načrtovali Emilov umor. Svoj štab so
imeli prav v njegovi vasi. Globoko verna Ketejeva družina
se je namreč izmikala prevratniškemu delovanju. Prav tako
komunistom ni bilo po volji, da je šel Emil v bogoslovje. Jeseni
1944 je na smrt zbolel njegov oče, ki ga je Emil nadvse
spoštoval. Takrat je v dnevnik zapisal: »Oh, ko bi mogel zamenjati
svoje zdravje za njegovo, ker človek take ljubezni
in požrtvovalnosti je vreden še veliko več, kakor sem mu
jaz zmožen dati. Sprejmi, moj Bog, mojo revno molitev, in
poplačaj mu vse prevelike trude in požrtvovalnosti z ljubim
zdravjem na tej zemlji in z večnim zveličanjem, ki bo
največje in neminljivo plačilo za skrbnega očeta, ki hoče
sprejeti toliko trudov, da bi podaril božji Nevesti enega
revnega duhovnika.« Neka partizanska aktivistka ga je nagovarjala,
naj obišče očeta, sošolci pa so ga opozarjali:
»Bodi previden, ne hodi, dokler domači kaj ne sporočijo.«
Emil pa jim je odgovarjal: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen.
Kaj mi morejo!? Če se mi pa kaj zgodi, če me ubijejo,
kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede:
Živel Kristus Kralj!« Kljub svarilom je 9. novembra 1944 odšel
na nevarno pot, da bi še enkrat videl umirajočega očeta.
Domačin aktivist pa se je že zanimal, kdaj se namerava vrniti
v Gorico. Zaradi preteče nevarnosti se je odpravil nazaj
že 11. novembra. V Ajdovščini se je mislil pridružiti vojaški
koloni, a je tisti dan ni bilo, zato se je odpravil v Gorico kar
peš. Pri mostu pod Osekom sta ga ustavili oboroženi ženski,
ga aretirali in izročili dvema partizanoma. Ta dva sta ga
odvedla do hiše Emilove sorodnice Pavle Ferfolja ter od nje
zahtevala, naj jima pripravi kaj hrane. Pohvalila sta se ji, da
imata zunaj nekega »farja«. Žena je v tem »farju« spoznala brata
svoje snahe. Ko so ga odpeljali, je o tem obvestila njegove
domače, ki pa so Emila zaman iskali. Partizani so ga imeli
najprej zaprtega v nekem hlevu, po štirinajstih dneh pa so
ga odpeljali nekaj kilometrov od Šempasa, ga v gozdu ustrelili
in plitvo zakopali. Njegov ubijalec se je s tem podlim dejanjem
še hvalil. Šele jeseni 1948 so domači Emilovo truplo
lahko poiskali in izkopali. Videli so, da je bil ustreljen v čelo.
Brat je zbral ostanke njegovega trupla v vrečo ter jih odpeljal
k sestri v Vrh pri Rihenberku. Tam so Emilove ostanke položili
k večnemu počitku, ker si ga doma niso upali pokopati.

Bogoslovec Emil Kete je bil ubit samo zato, ker je bil veren
sin zavedne slovenske in krščanske družine in ker se je
pripravljal na duhovniški poklic. To je pred smrtjo priznal
tudi komunistični terenec, ki ga je dal ubiti. Emil je v dnevniku
zapisal: »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih
urah, mi bomo imeli Jezusa. Če bo naša človeška narava
omahovala, nas bo zavest, da je Kristus z nami, podprla, da
bomo lahko vse prenesli.« Emil je otroško zaupal v Marijo
in jo vsak dan prosil, naj bo z njim ob smrtni uri. Gotovo je
tedaj čutil njeno bližino. Prosimo jo tudi mi, da bi tudi nam
zvesto stala ob strani ob času, ko bomo zapuščali ta svet.