Otroci, sirote, jokajo za očetoma

Ivan Bric, Ciril Lisjak
družinska očeta

Ivana Brica in Cirila Lisjaka povezuje enaka verska zavzetost,
ljubezen do svojega naroda in tudi podobna mučeniška
smrt.

Ivan Bric se je rodil 28. oktobra 1896 v zaselku Draga v
župniji Dornberk. Po osnovni šoli je končal še štiri razrede
gimnazije v Gorici. Mislil je na duhovniški poklic, bolezen
in razmere pa so nadaljnje šolanje prekinile. Med prvo
svetovno vojno je moral na vzhodno fronto, kjer je bil ranjen.
Po vojni so ga italijanske oblasti za nekaj časa zaprle.
Leta 1921 se je poročil in si v rojstni župniji Dornberk z ženo
Marijo ustvaril zgleden krščanski dom. Starši so sprejeli
osem otrok in jih vzgajali v ljubezni do Boga ter do slovenskega
naroda. Versko življenje so starši otrokom posredovali
najprej s svojim življenjem. Predvsem oče je veliko časa
posvetil otrokom ter se z njimi pogovarjal. Vsakemu je priskrbel
mašni molitvenik, da so lahko sodelovali pri maši,
po maši pa so se doma pogovarjali o pridigah, ki so jih slišali
v cerkvi. Oče Ivan je z družino tudi zelo rad obiskoval primorska
romarska svetišča. Redno je prejemal zakramente.

Fašistični pritisk se je na Primorskem vedno bolj stopnjeval,
kar so čutili predvsem narodno zavedni ljudje. Tako
so fašisti pritiskali tudi na Ivana, ki je bil zaveden Slovenec.
Sodeloval je v kulturnem življenju, v vasi je obnovil slovensko
čitalnico, sodeloval je pri vaški hranilnici in drugih
organizacijah. Ni pristal na spremembo svojega slovenskega
priimka, otrok zaradi vzgoje v fašističnem duhu ni
hotel vpisati v italijanski vrtec. Fašisti so delali pri njem hišne
preiskave, ga zastraševali in mu grozili. Leta 1936 so ga najprej
zaprli v Gorici, nato pa so ga pregnali v Castelluccio v
južno Italijo. Poleg pisem, ki jih je moral domačim pisati v
italijanščini in pod budnim očesom paznika, mu je uspelo
večkrat skrivaj poslati tudi pisma v slovenščini. V njih spodbuja
predvsem otroke, naj redno molijo, govorijo lepo slovenščino,
berejo slovenske knjige in naj se spodobno obnašajo.
Hčerki piše, da se zahvaljuje, ker mu je sporočila,
da zanj daruje sv. obhajilo. »Vaše molitve me spremljajo
povsod,« piše domačim. »Nič mi ni napor, nič ugrabljena
prostost, nič strogi stražnik, nič železni okovi, nič strašni
zapori v Gorici in nič dolga pot v še hujše pregnanstvo. Čutil
sem skrivnost vaše molitve.«

Leta 1943 je fašistično diktaturo zamenjala komunistična.
Ivan se je vrnil domov. Kmalu pa je spoznal, da to novo
gibanje povzroča bratomorno vojno. S tem se Ivan kot veren
in pošten človek ni mogel strinjati. Kljub grožnjam je
ostal trden v svojem prepričanju in ni hotel sodelovati s
partizani. Dne 1. junija 1943 so domači zvečer opazili, da
je njihova hiša zastražena. Drugo jutro je šel Ivan s sinovoma
kosit na travnik. Iz bližnjega gozda sta prišla mladoletna
domačina s puškama v rokah in zahtevala, naj gre oče z
njima na pogovor s komandirjem. Ivan je dejal, da se od tam
ne premakne. Tedaj ga je eden od partizanov vpričo otrok
hladnokrvno ustrelil v glavo. Vaščani so bili tako prestrašeni,
da ni nihče upal pomagati pri prevozu pokojnega.
Hčerka ga je sama z vozom pripeljala domov. Mati je ostala
sama s sedmimi otroki. Tudi dve Ivanovi sestri, Angelo
in Jožefo, ter njuni hčerki Zorko in Marijo so 18. septembra
1943 krajevni aktivisti ubili. Iz tega mučeništva sta zrasla
dva duhovniška poklica: Ivanov sin in njegov vnuk, oba
Bogdana, sta postala duhovnika.

Ciril Lisjak je bil zgleden kristjan in je skrbno ohranjal
krščansko življenje v svoji družini. Rodil se je 5. oktobra
1897 v vasi Saksid, ki sedaj spada pod župnijo Dornberk.
Leta 1929 se je priženil v Velike Žablje k Mileni Vrtovec. V
zakonu se jima je rodilo deset otrok, k sebi pa so vzeli še
pet otrok sorodnika, ki so ostali sirote brez očeta. Lisjakovi
so dan začenjali z molitvijo, nato so odšli na delo, otroci
pa v šolo. Ne le ob nedeljah, tudi ob delavnikih so skupaj
hodili k sv. maši, oče je redno prejemal sv. obhajilo. Trikrat
na dan so molili angelovo češčenje, zvečer pa je vsa družina
kleče molila rožni venec pred oltarčkom Srca Jezusovega,
kateremu je bila družina posvečena. Prvih petkov in
prvih sobot so se redno udeleževali vsi člani družine.

Ciril je bil napreden kmet; nabavil si je moderne stroje
ter vsem rad pomagal. V vasi je imel velik ugled. Bil je radodaren
do vsakogar, ki je potreboval pomoč. Vse mu je
uspevalo, v hiši je bil božji blagoslov. Bil je tudi zelo razgledan
in zaveden Slovenec. Pričakoval je, da bo odpor proti
fašističnemu okupatorju prinesel svobodo primorskemu
ljudstvu. A je kmalu ugotovil, da se partizansko gibanje bori
bolj za svojo oblast. Ni se strinjal z nasiljem tega gibanja,
ki je bilo protiversko usmerjeno. Zlasti ga je prizadela likvidacija
prijatelja Iva Brica, ki so ga partizani ustrelili vpričo
otrok. Zaradi odklonilnega stališča do komunistično usmerjenega
osvobodilnega gibanja, svojega verskega prepričanja
in povezanosti s Cerkvijo je prišel v nemilost pri partizanski
oblasti. Začeli so mu groziti s smrtjo. Nekajkrat se
mu je uspelo umakniti pred likvidatorji, 10. januarja 1945
pa ga je mladenič, poslan od partizanke komande, pričakal
pred domačo hišo in ustrelil. Zgrudil se je pred domačim
pragom.

Partizani so grozili tudi njegovi ženi, kar jo je močno
prizadelo, da je zbolela in še mlada umrla. Otroci so ob
spominu na dobrega očeta odraščali z bolečino v srcu.
Bodrila jih je zavest, da je odšel k Bogu kot pričevalec za
vero, kot mučenec in zaveden Slovenec. V njihovih srcih
ni bilo sovraštva. Najstarejša hčerka Terezija je dejala: »Ni
vsega kriv ubijalec, ampak komunisti, ki so mu to ukazali.
Vem, da so v glavnem že vsi pokojni, zato naj jim bo Bog
milostljiv sodnik.«

Cirilov svak, jezuit p. Venčeslav Vrtovec, je sestavil pesem,
v kateri pravi: »Zmagala si, Devica slavna, zmagala kačo
pekla.« S to pesmijo so se v strahotah vojne mnogi zatekali
k Mariji in upali, da bo po njej, Kraljici miru, premagano
zlo, kača pekla, in da bo Marija posredovala svetu tako
potreben mir. Tega jo prosimo danes tudi mi.